Saga: Marathon

(avtor recenzije št. 2: Peter Podbrežnik)

Saga so po slogovnem preporodu leta 1999 z maratonskim tempom začeli izdajati kvalitetne albume, ki so vsebovali ustrezno kombinacijo njihovega klasičnega, originalnega zvokovnega pristopa ter izjemno dovršene produkcije. "Marathon" je bil njihov tretji album po triumfalni vrnitvi na visoke art rockovske standarde konec 90-ih in še eden, ki sledi uspešnemu zvokovnemu receptu obeh predhodnikov. Za razliko od "House Of Cards" (2001) ima "Marathon" nekoliko bolj umirjeno komponento, več skladb, ki so položene v srednjem tempu, a kljub temu zna skupina na določenih mestih še kako dobro podkuriti pod nogami in ustvariti hiper voltažno energijo. Časovni prehodi niso tako nepredvidljivi in inštrumentalne sekcije so nekoliko manj zapletene kot je to sicer običajno. Večina skladb je še bolj usmerjena v močne melodije in udarne, neposredne kitarske pasaže. Njihova progresivno rockovska komponenta tokrat pride nekoliko manj do izraza. Po drugi strani ne boste našli kake izrazito pop stvaritve. Saga tudi tokrat popolnoma uravnovešeno plovejo po tisti zlati sredini med progom in popom, ki jo ustvarjajo kot vedno imenitni Ian Crichton, eden najbolj spregledanih rock kitaristov našega časa, s svojimi udarnimi rifi in duhovitimi solažami, karizmatični in na mesta melanholični vokal Michaela Sadlerja, bogate plasti klaviatur Jima Gilmourja in dinamična ritem linija Steve Negus/Ian Crichton. Odlična naslovnica, v stilu Marvelovih stripov, kjer se je njihova zaščitna kibernetična kobilica znašla v Spidermanovem svetu, se učinkovito prilega futurističnemu vzdušju večine skladb in sporočilom nekaterih besedil. Knjižica prav tako vsebuje številne zanimive stripovske sličice, ki demonstrirajo žužkove notranje monologe in njegove polete nad mestom. Lahko bi rekel, da odkar so se te duhovite kobilice spet vrnile na njihove naslovnice, se je tudi sama glasba zelo približala njihovim zlatim časom oziroma obratno. V primeru Sage v novem stoletju je lahko njihov privrženec že po sami naslovnici sklepal, da bo tudi vsebina na enako imenitni ravni.

"Marathon" je bil zadnji album z originalnim bobnarjem Steveom Negusom, ki se je po koncu turneje iz tega leta odločil upokojiti. Njegova bobnarska predstava je temu primerno ena izmed boljših v njegovi karieri, čeprav nikoli ni spadal med kakšne tehnične velemojstre. Album še na en način predstavlja pomembno prelomnico v zgodovini skupine. Skrivnostni znanstveno- fantastični koncept o ukradenih Einsteinovih možganih, ki se je z daljšim premorom nadaljeval od njihovega prvenca, je končno dobil svoj epilog z zadnjimi tremi poglavji zgodbe. Kdor si je po izidu "Marathon" v zaporednem vrstnem redu posnel vsa poglavja v obliki kompilacije, je lahko na učinkovit način podoživel celotno zgodbo in ugotovil, da se posamezna poglavja ne glede na razmake v letih izidov, odlično dopolnjujejo, čeprav bistva zgodbe še vedno ni mogel popolnoma razvozlati. Skupina je končni odgovor na to vprašanje ponudila z odličnim koncertnim albumom "Chapters Live" (2005), kjer so v zaporedju odigrali vsa poglavja in v celoti razgalili koncept, ki je toliko let buril fantazijo številnih izmed njihovih privržencev.

Album je resda na splošno nekoliko manj udaren in položen v mirnejši tempo kot predhodnik, a kljub temu ne pričakujte, da jim je slučajno zmanjkalo goriva. To potrdi že uvodni "Marathon", ki s svojim udarnim rifom in navitim ritmom takoj "udari sredi oči". Brez dvoma najbolj udarno delo na albumu, ki poslušalca v trenutku posrka notri. "How Are You?" ima tisti prepoznaven, skoraj hudomušen, Saga motiv v odlični interakciji klaviatur in kitare ter poskočnega ritma. Ianova kitara se lepo sprehaja med umirjenimi akordi in nasršenimi rifi medtem, ko se vmes pretakajo zavese klaviatur. Poleg odličnega, nabritega refrena, je notri tudi okusna inštrumentalna sekcija z izvrstnimi, vesoljskimi solažami na kitari in klaviaturah, ki dokazujejo, da je v Sagi še vedno ostalo tudi dovolj progresivnega naboja. Na albumu ne manjka tudi bolj romantičnih in sproščujočih trenutkov. Prvi izmed njih je čudovita balada "Breathing Lessons" z umirjenim tempom na tolkalih, zvočnih vzorcih, romantičnimi zavesami klaviatur, zasanjanimi večglasji in poetičnim vokalom, ki kar žari od izjemnega patosa. Navidezno precej preprosta stvaritev, a z na moč učinkovitim, skorajda "buditeljskim" vzdušjem. Energični "Hands Up" je pravi art rockerski izstrelek z zanimivim, nekoliko shizoidnim motivom prek prepleta naelektrenega kitarskega rifa in sintesizerjev. Poslastica predvsem za ljubitelje udarnih, nekompliciranih kitarskih pasaž.

Sledi "Streets Of Gold (Chapter 14)", prvo izmed treh zaključnih poglavij in eden izmed vrhuncev albuma. Po ambientalnem uvodu na klaviaturah Saga usekajo z udarnim kitarskim rifom in dvoglasjem med Sadlerjem in Gilmourjem, ki ustvarjata skrivnostno in dramatično vzdušje. Poskakujoči prehodi in vmesni akustični aranžmaji se dobro prelivajo med sabo, epski refren pa je tisti popolnoma reprezentativen. Ne manjka tudi dober inštrumentalni del, kateremu sledi odličen, popolnoma nepričakovan prehod v izjemno lepo epsko sekcijo. Ezoterična balada "Blind Side Of The Heart" je ena izmed njihovih najlepših balad sploh in še eden izmed vrhuncev albuma. Odlikujejo jo prelepi simfonični aranžmaji, umirjen ritem, okusni zvočni vzorci in še ena odlična vokalna predstava. Le malo pevcev v progresivnem rocku/art rocku je sposobnih pričarati toliko romantičnega patosa kot lahko to stori nenadomestljivi Sadler. Ian pa na kItiari še enkrat dokaže, da poleg udarnih rifov in solaž poseduje tudi dober občutek za subtilne solaže. "Return To Forever" spet povrne navit ritem in tisto tipično Saga vzdušje, ko si lahko predstavljaš roj kobilic, ki leti nad mestom, medtem ko ljudje panično tekajo po ulicah. Zelo speven, melodičen refren z večglasjem, ustrezna kombinatorika naelektrenih rifov, rožljajočega basa, bogatih tekstur klaviatur in epskega vokala, ki ustvarjajo sanjsko ravnovesje med hard rockom in popom.

Futuristično zveneči "Too Deep", ki je spet zastavljen nekoliko bolj eksperimentalno in vsebuje opazno mračnejše vzdušje od ostalih del na albumu, odprejo zanimivi efekti na klaviaturah ter podarjena kitarska distorzija nakar sledi skrivnostni refren z večglasji ter udaren rif, ki jo ves čas povezuje skupaj. "You Know I Know (Chapter 12)" je še ena skoraj standardna Saga stvaritev z ritmom v srednjem tempu, sarkastičnim vokalom, razbeljenim rifom in apokaliptičnim vzdušjem. "Rise And Shine" ima prelep keltski motiv na akustični kitari, tolkalih in skozi efekt napeljani spokojni vokal. Zvočni vzorci, ambientalne zavese na klaviaturah ter nekoliko funky ritem ustvarjajo psihadelično vzdušje medtem, ko je njen glavni čar predvsem večglasni romantični refren. Vrhunec albuma pa je zagotovo zaključni ep "Worlds Apart (Chapter 16"), ki predstavlja poslednje poglavje kultnega koncepta. Prelep folk rockerski uvod z dvoglasjem med Sadlerjem in Gilmourjem (pri čemer je slednji v vlogi glavnega vokala), vsebuje nek romantičen, keltski pridih, ki po vzdušju celo nekoliko potegne na nekatere trubadurske trenutke legendarnih Gentle Giant. Tega je seveda v trenutku konec s prehodom, kjer vpade udarni kitarski rif in energični vokal. Prelep večglasni refren in magične zavese klaviatur sta glavna izvora čudovite magije, ki jo uspe pričarati ta kompozicija.

Glavna odlika "Marathon" je predvsem kvalitetna konsistentnost posameznih del in visoka melodičnost, čeprav na njemu niti ni dosti skladb, katere bi lahko označil za klasike (razen morda "Streets Of Gold", "Blind Side Of The Heart" ter "Worlds Apart"). Niti ni na njem kakšnih kdo ve kako opaznih progresivno rockovskih trenutkov. Tokrat so nekoliko bolj poudarili melodično rockovsko stran svoje oblike art rocka, kar sploh ni slabo, če niste ravno kak prog purist (taki pa po mojem tako ali tako ne poslušajo te skupine). Odlični "House Of Cards" je bilo precej težko preseči, a z "Marathon" so vseeno ustvarili še en zelo dober album, ki je popolnoma po željah večine njihovih ljubiteljev in povsem primerljiv z nekaterimi izmed njihovih zgodnjih albumov. Hudomušne kobilice so medtem že pripravile popotno zalogo živil, ker so se odločile zapustiti svoje dotedanje mesto bivanja ter se pripravile na naslednje veliko presenečenje.

=================================================================

(avtor recenzije št. 1: Aleš Podbrežnik)

Njam, njam!!! In kaj nam prinaša novi studijski album kanadskih legend, khm, petnajsti po vrsti? Tukaj nimam kaj dosti za pametovati! V postavi, ki je nespremenjena od njihove tretje plošče "Silent Knight" (1980), "gonijo" še naprej enako. Torej preizkušen recept premetenih lisjakov. Skupina diha s polno paro in nadaljuje v smeri odličnega predhodnika "House Of Cards" (2001). Naslovnica je zanimiva, kot bi jo vzel iz kakšnega Marvelovega stripa. Človek-žužek na njej izgleda kot bi križal spidermana z enodnevnico. Booklet pa je prepreden s samimi podobnimi stripovskimi slikicami. Informacije v verzih, kot so: "Nocoj odhajamo od tod, potrebovali bomo dodatne zaloge!" ali "Odvrzi strah, stopi na svetlobo!" torej, kdo si upa postati Neo iz Matrice?

Kar je vedno krasilo zvok skupine in bogatilo njen edinstven slog, je izjemna produkcija. Prav "nemarno" grandiozni so Saga pri tem. Filigransko, mislim prav dlakocepsko in unikatno "sagarijansko" natančno. In ko se vključi prepoznavni tankočuten vokal Michaela Sadlerja z melanholičnim pridihom, takoj veš, da so to le eni in edini, Saga torej. Izredna konverzacija med kitaro in klaviaturami pomeni fenomenalno 50 minutno sestavljanko in ponuja znova tiste značilne harmonične in usklajene eksplozije kitare in klaviatur v prehodih. Kolikokrat napišem v recenzijah "da je vse uravnovešeno v produkciji", Saga so v tem pravi doktorji znanosti. Glasbeni motivi skladno sledijo poeziji in vse skupaj dodatno spotencira glasbeno izpoved skupine v kateri verzi zares oživijo. Saga so tako dejansko zares saga. Pripovedka, zgodba...skratka prav resnično jih lahko poistovetimo z njihovim imenom. Znova jim je uspelo. In genijalno skladni "kompjuterski drum sampli", s katerimi so podložili osnovni ritem in začinili zvok v "Rise And Shine", če pristavim najbolj nedolžen primer... Ali v "Breathing Lessons", ko pesem (že sam ritem posnema utrip srca ali izdih in vdih) dejansko diha. In potem je tu še en izjemen "sample trik" podobnega kova v "Blind Side Of The Heart". Med naštetimi posebneži so vpeti živahnejši komadi, tako da plošča vseskozi živahno vijuga v ujetih vzdušjih! Prav nič ni "na silo" spravljeno skupaj.

"Marathon" je glede na "House Of Cards" v skupnem seštevku nekoliko bolj umirjena plošča, kar pa pravih fanov skupine nikakor ne bo odvrnilo od nje. Je znova prava Saga plošča od glave do pete, imenitna prefinjeno dovršena povest, zrasla na unikatnih veščinah skupine.