No Return: Manipulated Mind

Po odhodu večine članov po izdaji albuma Self Mutialtion (2001) so francoski prvaki death/thrash metala padli v mučno, nekajletno iskanje samih sebe in svojega zvoka. Naslednji dve izdaji, Machinery (2002) in No Return (2006), tako veljata za najslabši del No Return diskografije. Kljub povprečnima albuma pa je še vedno tlelo upanje za vrnitev nekoč zelo dobrega benda. No, tli ne več, so pa No Return z novim albumom ( privm za založbo Dockyard 1) naslovljenim z Manipulated Mind na žerjavico prilili bencina in prižgali veličasten kres!

Manipulated sicer ne bo album, ki so revolucioniral žanr death/thrash metala, tudi znotraj No Return diskografije sledi precej preverjeni formuli. A ne glede na to je Manipulated Mind prekleto dober predstavnik žanra, ki bend brez dvoma vrača med žive. Album ponuja peklensko mešanico ultra hitrega in agresivnega death metala, ki pa ga bolj razgibanega delajo izredne, tehnične solaže in nalezljive melodije. A brez bojazni, da gre za kakšen trendovski metalcore ali melodični death metal! No Return so se pridno učili od imen kot so Sepultura, Possessed, Pestilence (album Maleus Mallificarum), Quo Vadis, Testament, Exodus in tako od šole old school thrash in death metala pobrali le najboljše. Manipulated ni klasičen death metal album brutalnih vokalov, blast beatov in death metal riffov (čeprav je plošča polna death metal vplivov), saj death učinkovito meša s tehničnimi thrash metal riffi in prefinjenimi solažami. Produkcija albuma je izvrstna, kitare so ostre in čiste, bobni dinamični in raznovrstni, le bas kitara je nekoliko bolj potisnjena v ozadje. Nad strupeno inštrumentalno četverko bdi pester, surov in nasilen vokal Morena Grossa, ki z interpetacijo spomni na Davida Kiseliča (ex-Magus Noctum, Nibiru). Čeprav edini originalni član skupine ostaja kitarist Alain Clement lahko za No Return mirne duše rečemo, da se precej zamenjanih članov sploh ne pozna. Bend ostaja kvaliteten in Manipulated Mind kaže na to, da na No Return znova sveti luč. Da bi vsaj založba Dockyard 1 bolje poskrbela za njihovo širšo prepoznavnost.

Prvavzaprav je edina slaba točka albuma ta, da je njegova dolžina le 37 minut, a vsaj teh štirideset minut ponuja dinamično, hitro, melodično, agresivno in surovo mešanico death in thrash metala, ki kaže na to, da bi lahko No Return v bližnji prihodnosti (spet) zavladali francoski metal sceni.