»Manifesto«, šesti album kultnih britanskih art rockerjev Roxy Music, ki so v masovno kolektivno zavest prav gotovo najbolj zapisani kot band nepoboljšljivega pevskega šarmerja Bryana Ferrya, je izšel po skorajda štiriletnem premoru, kolikor je minilo od izida studijskega predhodnika »Siren« (1975). V tem času, ki je bil v prvi vrsti namenjen promociji Ferryeve čedalje uspešnejše solo kariere, sta se poslovila basist John Gustafson (na »Manifesto« sta ga, po kratkih koncertnih epizodah z Johnom Wettonom, zamenjala Alan Spenner in Gary Tibbs) ter briljantni violinist/klaviaturist Eddie Jobson, katerega je nadomestil ex-Warm Dust in Ace klaviaturist Paul Carrack, 'mož z zlatim glasom', ki je kasneje zaslovel kot odlični pevec skupine Mike + The Mechanics.
Preostanek banda je bil, poleg velikega šefa Ferrya ter 'sezonskih' glasbenikov Carracka, Tibbsa in Spennerja, 'standarden', se pravi sestavljen iz originalne ekipe, kar pomeni, da je imel vnovič veliko prostora znotraj okostij posameznih kompozicij eden najbolj kreativnih kitaristov svojega časa, Phil Manzanera, medtem ko sta pomembno besedo imela tudi neugnani saksofonist/oboist Andy MacKay ter vselej zanesljivi bobnar Paul Thompson za katerega je bil to poslednji Roxy Music album.
Slogovna sprememba, ki se je zgodila v tem času je bila na »Manifesto« več kot očitna, saj so se na njem tako rekoč otresli vseh preteklih glamrockovskih elementov ter v svoj zvok vpili precej raznolike novovalovske in disko trende, ki so v tistem obdobju narekovali radijske valove. Ferryev pevski slog je prav tako doživel občutno spremembo v samem vokalnem pristopu in predstavljanju posameznih besedil, saj je začel bolj kot kdajkoli poprej prisegati na nežnejše vokalne harmonije. To pa še ne pomeni, da na »Manifesto«, ki ga je krasila za Roxy Music tipična, manekenska in glamurozna naslovnica po Ferryevem osebnem izboru, ni krajših eksperimentalnih trenutkov, ko sredi napol plesnih ritmov, koketnih kitarskih harmonij in igrivih saksofonskih aranžmajev na plano pokukajo tudi njihove prog rockovske korenine.
Dejstvo, da se Rox Music še zdaleč niso odpovedali 'teženju' s pentatoničnimi ritmičnimi niansami se sliši že na naslovni skladbi, ki je daleč najbolj eksperimentalna stvaritev na celotnem »Manifesto«, saj sta uvodni dve minuti v celoti inštrumentalno obarvani ter vsebujeta Manzanerove čudaške kitarske improvizacije in pobalinsko rožljanje frenetičnih bas linij. Skrivnostna, nekoliko orientalsko obarvana atmosfera s poudarjenimi bas linijami ne pojenja skozi celotno kompozicijo, tudi ko se že vključi Ferryev zaspani in neobičajno razdraženo zveneči vokal. Ob otvoritvi albuma tako ni niti najmanjšega vtisa, da so bili Ferry in tovarišija tedaj na aktivnem lovu za radijskimi hiti.
Precej bizani novo valovski/postpunkovski eksperiment »Trash«, prepričljivo najslabša stvaritev na »Manifesto« z neumnim besedilom o najstniški hormonalni vročici, je bil izbran kot prvi single z albuma, kar se je bandu na koncu maščevalo, saj je poskrbel za nepričakovano hladno prho. Njegov komercialni domet se je namreč izkazal za daleč pod pričakovanji. Toliko boljše se je kot single, sicer v zaznavno spremenjeni, precej bolj rockerski in disko obarvani verziji, izkazal odlični »Angel Eyes«, kjer Ferryev šarmerski vokalni pristop, ob disko ritmih in hudomušnem saksofonu, naposled pride do polnega izraza. Uvrstil se je namreč na 4. mesto britanske lestvice in s tem postal drugi najbolj uspešni »Manifesto« single.
Tudi na šarmantnem »Still Falls the Rain«, kjer gospod Ferry vnovič briljira pri svojem vokalnem igranju tipičnega angleškega gizdalina (tega mu sploh ni bilo treba igrati, saj je bil to njegov življenjski slog), se lahko sliši nova, radijskim valovom precej bolj prijazna podoba Roxy Music s plesnimi, disko ritmi, 'karibskimi' tolkali, šegavimi saksofonskimi pasažami in melanholičnimi kitarskimi pasažami. Na novo valovski poslastici »Stronger Through The Years«, enem izmed vrhuncev »Manifesto«, Roxy Music ne varčujejo s ponudbo art rockovskih zvočnih tendenc, saj ne manjka bogatih improvizacij na basu in kitari, medtem ko Ferry ob Carrackovkem klaviaturskem zaledju ustvari močno osrednjo melodijo. Vmesne inštrumentalne sekcije, kjer ne manjka tudi za tisti čas naprednih sintetizatorskih efektov, v trenutku spomni na njihove zgodnje prog rockovske dni. Precej manj zanimivo izpade nekoliko dolgočasni »Ain't That So«, križanec med pub rockom in novim valom, ki vsebuje neizrazit refren, medtem ko precej bolj navdahnjeno izpadejo MacKayeve hudomušne saksofonske variacije.
Temu sledi izvrstni pop rocker »Dance Away«, veliki hit single, ki je dosegel 2. mesto britanske glasbene lestvice in je prav gotovo najbolj znana skladba s tega albuma. Ta nepozabni zimzelen bi moral originalno iziti na Ferryevem solo albumu »In Your Mind« (1977) in kasneje na njegovem nasledniku »The Bride Stripped Bare« (1978), vendar je po spletu naključij pristal na »Manifesto« in Roxy Music prinesel enega največjih hitov s konca sedemdesetih. Tu pride vsa skladateljska, produkcijska in lirična briljantnost 'poznih' Roxy Music do svojega polnega izraza, saj gospod Ferry s peresno lahkoto izoblikuje hipnotično melodijo, kjer vladajo nostalgične vokalne harmonije, melanholične kitarske pasaže, kompleksne bas linije in romantični klaviaturski aranžmaji. Novo valovski, disko in prog rockovski elementi so združeni v romantični pop rocker s plesnim utripom, ki še danes navdušuje s svojo nostalgično atmosfero.
Na prav tako odličnem »My Little Girl« se z melodičnimi variacijami še posebno izkažeta Manzanera in MacKay, medtem ko je Ferryeva pevska predstava vnovič razred zase. Navkljub temu, da je bistvo te skladbe njen nostalgični refren in duhoviti saksofonski aranžma, katerega se v določeni fazi svoje kariere ne bi branil tudi kakšen David Bowie, gre za ritmično precej kompleksno stvaritev. Plesni spodbujevalec vročice sobotnega večera, »Cry, Cry, Cry« je čisti disko eksperiment z ženskimi spremljevalnimi vokalnimi harmonijami in dobrim komercialnim potencialom, čeprav ni izšel kot single. Z lahkoto bi se lahko nahajal tudi na Ferryevem solo albumu. Melanholična balada »Spin Me Round« s Ferryevo globoko samoreflektivno vokalno demonstracijo in nežnimi simfoničnimi aranžmaji predstavlja soliden zaključek tega slogovno precej shizofrenega, a vseeno zelo dobrega albuma.
»Manifesto«, prvi Roxy Music dosežek iz njihovega kasnejšega, 'novovalovskega' obdobja, bi se lahko označilo tudi za tranzicijski album, saj se gospod Ferry in tovarišija ponekod še lovijo med staro in novo zvočno usmeritvijo, vseeno pa se jim je posrečilo ustvariti še en vrhunski art rockovski dokument, ki je razmeroma dobro preživel test časa. Čeprav je z vsemi žavbami namazani pevec, ki v tem obdobju (konec sedemdesetih), še ni povsem prebolel tega, da mu je Mick Jagger speljal tedanjo zaročenko, znano ameriško manekenko Jerry Hall, doživljal velik komercialni razcvet svoje solo kariere, pa ne on niti preostali člani Roxy Music niso pričakovali, da bodo v naslednjih treh letih postali 'svetovno ime' in v artističnem ter komercialnem smislu presegli vse kar so ustvarili v sedemdesetih.
na vrh