Jon Oliva's Pain: Maniacal Renderings

Madon'ca in krščen Matiček, kako sem se težko spravil k stolu, da spišem nekaj kar bi moralo iziti v rokah legendarnih Savatage! Je logično, da zapre Oliva poglavje o velikih Savatage? Ni. Za fane ni in ne bo. Zanj, ki pa mu gre (za metal fana žal) bolje s poduhovljenimi spački Trans Siberian Orchestra, pa je to povsem smela poteza. Vendar možakar očitno le ne more zlesti iz svoje kože in duh Savatage je tako prenesel na svoj novi bend poimenovan Jon Oliva's Pain. Bolečina zanj bo kar pravšna beseda, saj se cel album kar trese in poka po šivih ob grmenju Jonovega svojskega kričanja. Kako je Oliva začel pisati novi album? Nekega lepega dne je prišla do njega žena z zaprašeno škatlo, ki je pripadala čevljem. Tik preden je hotela škatlo vreči v kontejner, je Jona še za vsak slučaj povprašala: "Jon? Je kaj vrednega tu notri?" in Jon je ob preverbi vsebine v njej našel 35 kaset na katerih, so bili zapisani skupni "jammi" bratov Oliva! Ti datirajo v obdobje časovnega intervala med letoma 1979 in 1993. Jon jih je s pridom uporabil v snovanju nove plošče, kajti če bi bil Criss še danes živ, bi jih Savatage že davno tega. In rezultat?

Jonov vokal je seveda znova glavno orožje slogovne prepoznavnosti tudi na "Maniacal Renderings". Deloholik Jon je za novi album odpel vokale, prispeval klavir in odigral večino ritem kitar. Zato tudi zveni "Maniacal Renderings" tako "Criss Oliva Savatage"-ovsko. Ob Jonu je tu znova cela Circle II Circle spremljevalna skupina (minus Zak Stevens) in novi album je še bolj zrel od Jon Oliva's Pain prvenca "Taj Mahal" (2004). Zrel v smislu, da ga lažje osvojiš in da je še bolj tekoče poslušljiv od prvorojenca skupine. Otvoritvena skladba Through The Eyes Of The King pomeni pravzaprav neposredno nadaljevane The Hall Of The Mountain King in bi z lahkoto nosila naziv The Hall Of The Mountain King pt II. Torej strupen začetek. Poleg tega je prispeval Jon z vokalom kvaliteto, ki se lahko brez težav kosa z klasičnimi "Hall Of The Mountain King - Gutter Ballet" era Savatage. Težko bi človek temu verjel, še posebej po mestoma povsem povprečnem hropenju s "Poets And Madman", pa vendar. Vrnitev!

Jonov specifični teater "madmana", ki ga prežema bolečina ob spominu na izgubljenega brata ter nekakšen večni občutek krivde, katera je umetniku ob vsem tem trpljenju vsaj hvaležni navdih, je prisoten skozi celotno ploščo tako resnično, da se nemudoma zažre pod kožo tudi poslušalcu. Answer denimo nedvoumno prikliče hrepenenje z When The Crowds Are Gone, ki opozarja kako so The Queen še danes silno vpliven bend za Jona Olivo. Ena najbolj čutnih melodij pa je definitivno ujeta znotraj skladbe Timeless Flight, ki je preprosto skladba, katera je ustvarjena za izdajo v obliki "singlea" in skozi katero znova sije še enkrat več duh vzornih The Queen. Trenutek večnosti albuma. To je tista skladba, ki te sili k nenehnemu pritiskanju "repeat" gumba na CD predvajalniku. Piano v produkcijskem ravnovesju zvočne slike z bombastičnostjo prepoznavnih "Savatage" riffov, deluje nezgrešljivo tudi na "Maniacal Renderings". Seveda so na plošči trenutki, ko ne gre brez klasičnega "speed eighties" metal besnenja, kot je to denimo v skrajno shizoidni Push It To The Limit. End Times pa je skladba albuma! Naslova skladba in End Times sta preprosto tipa komadov z epskimi aranžmaji, ki Jonu idealno ležijo, kar je vselej kot komponist uspešno dokazoval  že v preteklosti s Savatage in tu je možakar izrazno najmočnejši. Rekel bi še poudarjeno unikaten v svojem unikatnem izrazu.

Album je znova tisti resničen Jon Oliva album. Nekako se je težko sprijazniti z dejstvom, da na njegovem ovitku ne piše Savatage, a Jon Oliva's Pain je pač edino logično nadaljevanje zapuščine legend Savatage. Z obratom nazaj v preteklost in znano kreacijo melanholične, a grandiozne visoke atmosfere. Kljub prepoznavni drami vzdušja na albumu, ki jo ustvarja Jonov klavir in zborovski pevski aranžmaji, ohranja produkcijsko "Maniacal Renderings" dovolj surovosti in živost, s tem pa je obskurno mračno vzdušje celotne plošče še bolj potisnjeno v goriščno točko albuma, česar krono "Maniacal Renderings" nosi Jonov kričavo počeni vokal. Album je nuja za vse, ki ste nori na Savatage ter vse ostale, ki iščete visoko atmosferično mračnost, katero prinaša v svoji edinstvenosti metal glasba! Fantje? Drugič pa prosim, da namenite tudi nekaj več časa okusni izbiri naslovnice za vaš naslednji album.