Legendarni južnoafriški klaviaturist Manfred Mann (rojen v Johannesburgu kot Manfred Sepse Lubowitz) je po razpadu svojega prvega progresivno rockovskega projekta z naslovom Manfred Mann Chapter Three s katerim je izdal dva albuma in kateri je ponazarjal velik slogovni odklon od pop rocka šestdesetih s katerim je zaslovela njegovega prva skupina Manfred Mann (le kdo se ne bi spomnil takšnih zimzelenov šestdesetih kot sta Do Wah Diddy Diddy in The Mighty Quinn) leta 1971 začel novo poglavje svoje kariere. Ime naj bi ponazarjalo 'prizemljitev' k bolj rockerskim koreninam ter slovo od jazz rocka Manfred Mann Chapter Three.
Gospod Mann, eden najboljših rock klaviaturistov vseh časov, kateri je tedaj, na začetku sedemdesetih, prisegal predvsem na hammond orgle in mini moog sintetizator v vlogi prednostnih klaviatur, je svojo unikatno in za svoj čas nadvse inovativno mešanico elementov prog rocka, jazz fusiona, blues rocka in trdega rocka z leti izpilil tako rekoč do popolnosti ter ustvaril številne nepozabne rockovske zimzelene. Sledovi tovrstnega prog rockovskega perfekcionizma so bili slišni že na solidnem prvencu, katerega je preprosto poimenoval kar po imenu svoje nove skupine, katera je v originalni verziji poleg njega vsebovala še kitarista/pevca Micka Rogersa, bobnarja Chrisa Sladea in basista Colina Pattendena.
Manfred Mann's Earth Band so bili poleg inovativne avtorske glasbe znani predvsem po odličnih priredbah del drugih izvajalcev, predvsem Boba Dylana in Brucea Springesteena, kar še posebno velja za njihove največje hite. Zato ni presenetljivo, da je bilo na »Manfred Mann's Earth Band«, ki je bil v tej zgodnji fazi te legendarne skupine prepredem z ritem in blues ter funkovskimi vplivi, moč najti pet avtorskih skladb in pet priredb različnih drugih izvajalcev.
Uvodni dosežek »California Coastline« je trdi rocker s s funkovsko ritmično zabelo na katerem se izkaže predvsem Rogers s svojim izjemnim vokalnim in kitarskim talentom. »Captain Bobby Scott«, s skoraj sedmimi minutami najdaljša stvaritev na albumu, vsebuje elemente blues rocka in gospela, slednjega predvsem na račun jeznoritih ženskih spremljevalnih vokalnih harmonij. Ritmično razigrano vzdušje popestri duhovita Manfredova solaža na mini moogu, katera ne bi mogla biti bolj specifična za tega glasbenega umetnika. »Sloth« je kratka inštrumentalna variacija na mini moogu in klavirju.
»Living Without You«, priredba popularnega ameriškega glasbenika Randya Newmana, sloni na hipnotični akustično-kitarski melodiji in doživi vrhunec v pop rockovskem refrenu, medtem ko za prog rockovsko zabelo poskrbi hudomušen vmesen preplet kitarskih fraz in klaviaturskih tekstur. Na melodramatičnem »Tribute« se stvari prvič nekoliko bolj zakomplicirajo, saj temelji na številnih klasicistično obarvanih variacijah Mannovih klaviatur ter rahločutnih kitarskih pasaž. »Please Mrs Henry« je ritem in blues priredba ameriškega glasbenika Dr. Johna Henrya s preprostim plesnim ritmom, bluesovsko 'sprogramiranimi' kitarskim frazami in prešernimi moško-ženskimi vokalizacijami.
»Jump Sturdy« je še en funkovski eksperiment z minimalistično ritmično strukturo in standardnim, spolno mešanim receptom kar se tiče barvitih vokalnih harmonij. Jazz fusionistični zaključek s kitarsko in klavirsko improvizacijo poskrbi za zanimivo končno eksperimentalistično prevetritev. Trdo rockersko usmerjeni »Prayer« je bil lep dokaz, da je Manfredova tovarišija znala še kako močno udariti, če se jim je to zahotelo, saj vsebuje hrupne Pattendenove bas linije, krepke Rogersove kitarske fraze in mogočne Sladeove bobnarske krošeje. Mojster Mann medtem poskrbi za nekaj nadvse duhovitih klaviaturskih variacij. Zaključni dve stvaritvi sta za njihov običajni artistični pedigre precej povprečni in ne zapustita kakega globljega vtisa, a vseeno predstavljata spodoben zaključek albuma. »Part Time Man« je na klavirski melodiji in 'zaspanih' vokalnih harmonijah položena stvaritev z barsko atmosfero. Variacija na flavti in akustična kitara znotraj osrednje melodije vneseta tudi ščepec folka. Zaključna pop rockovska, na klavirju usmerjena balada »I'm Up and I'm Leaving« se prav tako oklepa folk rockerskih influenc ter vsebuje namerno okajeno zvenečo vokalno predstavo.
Solidni prvenec Manfred Mann's Earth Band je, čeprav ni odražal njihovega kasnejšega, veliko bolj sofisticiranega in kompleksnejšega zvočnega izrazoslovja, prek najbolj zanimivih stvaritev na njem, že napovedal dolgo in uspešno pot te kultne skupine, katera je do konca sedemdesetih 'rasla' iz albuma v album.
na vrh