Mike Oldfield ga je spet pocvirnal. Nekako smo že kar vajeni, da zadnjih trideset let izdaja studijske albume, ki med seboj precej nihajo v kakovosti, kar sicer ne zmanjšuje njegovega legendarnega glasbenega statusa, pa vendar po tihem še vedno tli upanje, da se bo tudi v 21. stoletju morda 'prebudil' in vrnil na visoko artistično raven svojih najboljših dni. Še bo potrebno čakati. Po orkestralno obarvanem »Music of the Spheres« (2007), solidnim, a nevznemirljivim dosežkom, se je gospod Oldfield odločil, da prvič po »Earth Moving« (1989) posname album, ki ne vsebuje niti enega inštrumentala in je pretežno pop/folkrockovsko obarvan. Njegova slovita prog rock in new age preteklost ga tokrat nista pretirano ganili, zato je ustvaril album za 'mase', pri čemer je žrtvoval kar nekaj skladateljske integritete, ki ga je nekoč izstrelila med največje glasbene veličine. »Man on the Rocks« je Mikeov jubilejni, dvajseti studijski album, kar je eden od glavnih razlogov, da se je na njem, po dolgem času, odločil za nepričakovan preobrat v vokalno usmerjen, kompakten pop rock z izrazito pozitivno noto s katero želi še naprej izganjati svoje 'notranje demone'.
Poleg igranja akustične kitare, basa in klaviatur je gospod Oldfield na »Man on the Rocks«, po prav tako daljšem obdobju, prijel tudi za električno kitaro kar je nedvomno velik plus, saj je, kar je razvidno iz posameznih skladb, še zdaleč ni pozabil igrati, ohranil pa je tudi svoj specifični zvok in pristop s katerim si je ta kultni multi-inštrumentalist prislužil sloves enega najbolj čislanih kitaristov našega časa. Družbo so mu tokrat delali nepozabni 'borov dedek' Leland Sklar (Phil Collins, Crosby, Stills & Nash, James Taylor) na bas kitari, John Robinson (Michael Jackson, Eric Clapton, Daft Punk) na bobnih, Michael Thompson na kitari, klaviaturist Matt Rollings in pevec Luke Spiller (The Struts). Potem, ko je založba Universal postala lastnik založbe EMI ter po združitvi založb Mercury in Virgin, je Mike ponovno pod dežnikom korporacije Virgin EMI Records, kar pomeni, da je »Man on the Rocks« namenjen širšemu trgu in je temu primerno tudi izrazito komercialno usmerjen dosežek.
Že uvodni single, veseljaški »Sailing« je nakazal, da gre za preobrat v lahkoten, vendar precej monoton pop rock, ki bo vse zahtevne glasbene ljubitelje začel kaj hitro dolgočasiti, medtem ko bo najbolj všeč ravno tistim, ki se sicer ne uvrščajo med Mikeove redne poslušalce. Posamezni aranžmaji so tokrat bolj ali manj sila preprosti in veseljaški, predvsem pa so si med seboj velikokrat precej podobni. Glavni problem tiči v Spillerjevem precej monotonem vokalu, ki pogostokrat zveni prazno in brez energije, podobno kot večina aranžmajev na »Man on the Rocks«, katerega bo večina dolgoletnih privržencev pozabila vsaj tako hitro kot prav tako ne preveč posrečeni »Earth Moving« s katerim imata še največ skupnih povezav. Spillerjev vokal v njegovih najboljših, umirjenih trenutkih nekoliko spominja na Bryana Ferrya (ex-Roxy Music), a v trenutku ko se začne po trdorockersko repenčiti postane nadležen in zveni prisiljeno (lep primer predstavlja skladba »Castaway«).
Glavnina besedil na albumu se ubada z Mikeovim psihičnim zdravjem s katerim bije 'večni boj', pa tudi nekaterimi drugimi tematikami, kot so denimo londonske olimpijske igre leta 2012, katerih zlepa ne bo pozabil, saj je med svečano otvoritvijo izvedel dva standarda iz svoje pestre kariere. Skladba »Irene« govori o posledicah hurikana Irene, ki je leta 2011 opustošil Bahame. »Moonshine« vsebuje spodbudno kitarsko frazo in jahajoč ritem, soroden tistemu iz Pink Floy klasike »Take It Back«, kar pa je tudi edino kar imata ti dve skladbi skupnega. V nadaljevanju se skladba prelevi v folk rock s prelestnimi keltskimi aranžmaji in razposajenim vzdušjem, ki vlada skozi celoten album. Naslovna skladba predstavlja enega izmed redkih nekoliko bolj navdahnjenih in variabilnih trenutkov na »Man on the Rocks«, ki celo nekoliko spomni na Mikeove bolje čase za kar je poleg imenitnih spremljevalnih vokalnih linij zagotovo zaslužna tudi njegova fenomenalna kitarska solaža, ki opomni zakaj si je možakar tudi kot kitarist že dolgo tega prislužil kulten status.
»Dreaming in the Wind«, soliden soft rocker s prijetno atmosfero, bo zaradi uvodne kitare všeč vsem ljubiteljem Marka Knopflerja (Dire Straits). Najboljši trenutek na »Man On the Rocks« sicer predstavlja skladba »Nuclear«, ironično edina mračna skladba na albumu, ki bo marsikoga spomnila na »Heavens Open« (1991) skladbo »No Dream«. »Chariots« predstavlja povprečen, 'drugorazreden' trdi rock, ki gre hitro v pozabo, medtem ko je »Irene« še bolj pozabljiv blues rocker, ki resno kaže na serijsko pomanjkanje navdiha. »Following the Angels« je prijetna balada s plavajočimi aranžmaji in prelestnimi vokalnimi linijami, ki je kot nalašč za kakšno uspavanko, vendar to pot v pozitivnem pomenu. »I Give Myself Away« je še ena počasna balada z Mikeovo akustično kitaro in kančkom melotrona, ki do naslednjega poslušanja že hitro izgine iz spomina.
Vsem zvestim privržencem Oldfieldove zapuščine se sicer močno priporoča nakup trojne 'Deluxe' verzije albuma, ker je zraven priložena še inštrumentalna verzija albuma. Slednja je, ironično, na slehernem koraku precej boljša od vokalne različice in bi, v primeru obratnega vrstnega reda prvega in drugega diska (inštrumentalna verzija kot uradni studijski album), »Man on the Rocks« gotovo prislužila višjo oceno.
Genialni multi-inštrumentalist je z »Man on the Rocks« postregel s precej dolgočasnim dosežkom, ki je s svojo veselo naravo sicer prijeten za uho, vendar bodo vsi zahtevni glasbeni ljubitelji med njegovim poslušanjem bržkone precej hitro zaspali. Po tehnični plati »Man on the Rocks« resda ni moč ničesar očitati, vendar je vse skupaj zgolj bleda senca tega česar je bil Mike zmožen v svojih mlajših letih ali samo dvajset let nazaj (njegov zadnji briljanten dosežek je »The Songs of Distant Earth«, 1994), ko še ni izgubil pravega skladateljskega navdiha in eksperimentalnega žara. Na tem albumu, z izjemo njegovega igranja električne kitare, ni čutiti niti kanček nekdanjega genija. No, na srečo pri »Man on the Rocks« vsaj ne gre za še eno variacijo »Tubular Bells« s katerimi se je Mike marsikateremu privržencu v zadnjih letih precej zameril, če že ne izneveril.
na vrh