Chicaški art/arena rockovski šampioni Styx so se po razmeroma povprečnemu tretjemu albumu »The Serpent Is Rising« (1973) odločili, da se bodo na »Man of Miracles« spet nekoliko resneje posvetili tesanju epskih simfoničnih aranžmajev in zavrgli vse nepotrebne, komično-obarvane zvočne eksperimente zaradi katerih se posledično nikakor niso mogli prebiti proti večji opaznosti. »Man of Miracles« je predstavljal vnovičen korak naprej pri razvoju pomp rockovske sofisticiranosti, ko so si s pomočjo dramatičnih, bravuroznih večglasij, mogočnih kitarskih harmonij in epskih orkestralnih aranžmajev zasluženo pridobili medijsko oznako 'ameriški odgovor na Queen', pa čeprav tudi ta na splošno gledano zelo sliden dosežek ni bil brez določenih mimostrelov. Večkrat se znajdejo sredi nekakšne zvokovne krize identitete, ko se ne morejo odločiti med igranjem prog rocka in trdega rocka.
Po slabi izkušnji z Barryem Mrazom so se pri produkciji obrnili na Johna Ryana ter Billa Trauta, oba producenta prvih dveh albumov, saj so se želeli vrniti k čistejšemu in bolj fluidnemu zvoku, kar jim je tudi uspelo. Originalna verzija »Man of Miracles« je med naborom skladb vsebovala »Best Thing«, ponovno izdano skladbo s prvenca, na kar so jo na prihodnjih izdajah zamenjali z »Lies« (omenjen v tej recenziji) ter leta 1980 z »The Unfinished Song«. »Man of Miracles« slogovno ves čas variira med epskim proto-arena/pomp rockom s katerim bodo kasneje zasloveli ter živahnim, a precej bazičnim trdim rockom, včasih celo rock'n'rollom, katerega so se na srečo že kmalu preobjedli. Za petje tovrstnih lahkih, salonskih 'zabavljačev' je tokrat večinoma skrbel svetlolasi kitarist James Young, ki se je v navezi z Johnom Curulewskim vnovič izkazal s kopico subtilno integriranih kitarskih solaž.
Navkljub temu, da so Styx po 'zaslugi' brkatega klaviaturista in pevca Dennisa DeYounga, kateri je bil avtor vseh najboljših kompozicij na »Man of Miracles«, že zelo zgodaj nabrali zavidljiv nabor ljubezenske lirike, pa so jim vsaj v zgodnji fazi karieri družbo delala besedila, ki so bila navdahnjena z družbeno kritiko in fantazijo. No, v to kategorijo zagotovo ne spada veseljaški, otvoritveni »Rock & Roll Feeling«, ki že s samim imenom sporoči, da ima poslušalec opravka s 'party' skladbo, utemeljeno na treh akordih, katero razširijo z razposajenimi klavirskimi aranžmaji in prešernimi večglasji. »Havin' a Ball«, ki zveni kot, da bi križali Uriah Heep in Status Quo, je trdi rocker z boogie ritmom, ki zaostaja za običajnimi Styx skladateljsko-inštrumentalnimi zmožnostmi, čeprav so večglasne harmonije kot vselej na zavidljivi ravni. Tudi tokrat se niso mogli izogniti tipičnemu 'kalifornijskemu' besedilu o telefonski številki s strani najbližje simpatije.
Ko že začne kazati, da tudi ta album ni v ničemer boljši od predhodnika se skladateljski standard krepko dvigne s presunljivo folk rockovsko balado »Golden Lark«. Slednja je s pomočjo krhke klavirske melodije, orkestralnih zaves in odlične DeYoungove vokalne predstave prežeta s pravcatim keltskim misticizmom, kar se je Styx zvočnemu izrazoslovju vedno boljše podalo od zabavljaških rock'n'rollerjev.
Temu sledi vrhunec albuma z melodramatičnim, inteligentno strukturiranim epom »A Song For Suzanne«, ki se odpre z zvoki nevihte. Navkljub zavajajočemu naslovu ob katerem bi marsikdo sprva pomislil, da gre za še eno od DeYoungovih ljubezenskih balad (besedilo je na mestu), je to sijajen ep v najboljši prog rockovski tradiciji, utemeljen na potentnem kitarskem rifu in dramatičnih simfoničnih aranžmajih v ozadju. Styx se tokrat predstavijo v najboljši luči, vrhunec pa kot ponavadi predstavlja melodičen refren s pompoznimi večglasji. Lahko bi se reklo, da je ta klasika položila temeljni kamen za kasnejše, komercialno uspešnejše arena rockovske mojstrovine.
»A Hart Like Mine« je še ena pozabljiva 'party-harty' skladba, kar pomeni, da standard albuma vnovič pade v predvidljivo rock'n'roll brezno, ko Youngov vokal navdušeno poveličuje sobotno pijančevanje in mesene dobrote. Povsem spodobno za kakšen drug band, vendar daleč od tega kar bi se pričakovalo od Styx. »Lies« je po drugi strani solidna, Beatlovsko obarvana priredba skupine The Knickerbockers, kjer je melodičen refren vnovič prepreden s 'Heepovskimi' vokalnimi harmonijami. Mistični »Evil Eyes« je še ena imenitna stvaritev, katera je zaznamovana z mogočnimi večglasji ter dvigujočim, epskim motivom na klavirju. Izjemno vzdušje uspejo še nadgraditi s pomočjo harmonične kitarske medigre.
Blues rocker »Southern Woman« nad katerim bdi Youngov agresivni vokal, medtem ko se skozenj pretakajo umazane kitarske pasaže, je inkarnacija povprečnosti in neizkoriščenega potenciala. »Christopher, Mr. Christopher« je še ena solidna ekskurzija v pomp rock, saj ga zaznamuje epski refren, ki je obvezno začinjen z melodramatičnimi večglasji in hrustljavimi simfoničnimi aranžmaji. Naslovna skladba je sočen progresivno rockovski ep s fantazijskim besedilom o čarovniku Merlinu, kakršen lahko pride na um le vnetim bralcem Gospodarja prstanov, kar pomeni, da je prepreden s številnimi epskimi aranžmaji na klaviaturah, udarnimi kitarskimi pasažami in mogočnimi večglasji.
»Man of Miracles« je bil v celoti gledano zelo soliden dosežek in za spoznanje ambientalno nekoliko mračnejši kot je publika ponavadi vajena od Styx, ki so večinoma znani kot 'vesel' band. Niti par povprečnih stvaritev ni pokvarilo celotnega dobrega vtisa, ki ga album na koncu poslušanja pusti za seboj. Chicaški mojstri epske dramaturgije so v tej, zgodnji fazi svoje kariere že naredili prvi zaznaven korak proti slogu, ki je zaznamoval večino njihove kariere. Ameriško radijsko poslušalstvo pa so uspeli omrežiti šele z naslednjim albumom na katerem so končno zacementirali solidno zvokovno ravnovesje.
na vrh