Tako kot številne druge legendarne, večinoma britanske, progresivno rockerske skupine, ki so z nastopom osemdesetih izbrale tri različne poti od katerih ni bila nobena vredna posebnega zavidanja, vsaj kar se tiče ohranjanja njihove artistične samobitnosti (razpad zaradi novih glasbenih trendov, prilagoditev tem istim trendom s popolno zvočno spremembo ali kompromis med staro in novo usmeritvijo), so tudi Nektar podlegli zvočnim zahtevam novih glasbenih trendov. Njihova poslednja inkarnacija iz obdobja pred večletnim razpadom je gojila le malo skupnega s svojim space rockerskim poreklom.
V času izida "Man in the Moon", ki je bil za več kot dvajset let, pred ponovno združitvijo, njihov poslednji album, so Nektar temeljito spremenili svojo zvočno podobo, katera je postala precej bližje komercialno prikupni različici trdega rocka oziroma melodičnega rocka kot pa progresivnemu rocku. Pred začetkom snemanja je skupina vnovič doživela temeljito rošado znotraj svojih vrst. Najprej se je v njihove vrste vrnil originalni kitarist in pevec Roye Albrighton, kar je bila nedvomno več kot dobrodošla vrnitev, saj njegov ameriški namestnik Dave Nelson, kljub nespornemu talentu v svojem kratkem času z Nektar ni uspel prepričati večine privržencev. Royeu je v vlogi edinega originalnega člana delal družbo klaviaturist Alan "Taff" Freeman , medtem ko je ritem linija doživela nepričakovano spremembo.
Originalnega basista Dereka Moorea in originalnega bobnarja Rona Howdena sta zamenjala praktično neznana Carmine Rojas in David Prater. Slednja vsekakor nista bila na ravni predhodnikov, a sta popolnoma zadostovala zvočni usmeritvi albuma, katera ni zahtevala pretirano kompleksnih ritmičnih fines. "Man in the Moon" je bil namreč večinoma sestavljen iz pompoznih AOR power balad med katerimi je bila bistvena razlika predvsem ta, da so bile odigrane v različnem tempu in vsebovale različno stopnjo navdahnjenosti. Od nekdanjega zvočnega pustolovstva in improviziranja praktično ni ostalo ne duha, ne sluha.
Podobno, precej bolj bazično in lahkotnejšo usmeritev je sicer začrtal že predhodnik "Magic Is a Child" (1977) pa vendar verjetno ni nihče pričakoval, da bodo Nektar že na naslednjem projektu poskušali ustvariti radijski hit. Ponekod, predvsem v trenutkih, ko nastopijo daljše inštrumentalne sekcije, kjer se Albrihtonove slide pasaže prelivajo s Freemanovimi eteričnimi sintetizatorskimi teksturami, je sicer še vedno mogoče zaznati tiste klasične, prog rockovske Nektar, a tovrstni trenutki prej kot ne služijo kot nostalgični spomin na zlate čase.
Že uvodni "Too Young To Die" s številnimi sintetičnimi aranžmaji in večglasnim refrenom, speljanim skozi bazičen trdo rockovski motiv, temeljito predstavi novo, melodično rockovsko podobo skupine. Od vseh stvaritev na albumu ima ta še največji hit potencial, pa vendar je daleč od tega, da bi se slučajno uvrščala med boljša dela v njihovi povesti. "Angel" je osladna ljubezenska balada, kakršno bi se z nekoliko večjim kančkom patetike znotraj refrena prej pričakovalo od kakih Styx kot pa od nekdanjih članov kluba najboljših prog rockovskih skupin sedemdesetih.
"Telephone" je še ena balada, a tokrat za spoznanje boljša, saj jo rešijo dobri simfonični aranžmaji v ozadju, okusne pasaže na akustični kitari in odlično Royeovo petje, ki spada celo med vrhunce njegove pevske kariere. "Far Away" je strukturiran podobno kot "Too Young To Die", se pravi še en razmeroma posrečen poskus AOR-a, temelječega na kombinaciji udarne kitarske fraze, globokih sintetizatorskih linij in večglasnega refrena, kateri pa bi bil lahko za spoznanje nekoliko bolj izrazit. "Torraine" je eden izmed redkih bolj navdahnjenih trenutkov albuma, ko na plan prodrejo eksperimentalne korenine skupine. Odpre se sicer kot klasična power balada, kjer Albrihton vnovič navduši z imenitno vokalno predstavo, preden kompozicija presenetljivo preide v daljšo inštrumentalno sekcijo. Znotraj slednje Roye in Alan Freeman s pomočjo fuzije krajših variacij na sintetizatorjih ter kitarskih solo vložkov uspeta za kratek čas stkati tisto značilno Nektar magijo, ki je krasila njihove najboljše izdelke.
"Can't Stop You Now" je, ravno nasprotno, precej povprečna stvaritev v funkovskih ritmičnih smernicah ter z dolgočasnim refrenom, čeprav pozitivno preseneti njen srednji del z eterično obarvanimi linijami klaviatur. "We" je še en neprepričljiv poskus, kako zveneti čimbolj komercialno dopadljivo, medtem ko z vnosom večglasij pred refrenom poskušajo neuspešno poudariti lirični faktor "bratstva in enakosti". Omembe so vredne le kot ponavadi odlične pasaže na klaviaturah in kitari, kar pa še zdaleč ni dovolj. Akustična balada "You're Not Alone", katero Roye odigra v popolni solo režiji, je presenetljivo posrečena stvaritev. Njegovo vživeto petje ob spretnem polaganju melanholičnih akordov je dovolj, da navduši osrednja melodija s svojim romantično-keltskim šarmom.
Eksperimentalna narava skupina se vnovič nekoliko prebudi v zaključku albuma, ko nastopi naslovna skladba, katero po zaslugi počasnega ritmičnega stopnjevanja in pretečih vpadov udarnih kitarskih fraz zaznamuje enigmatično, celo rahlo srhljivo vzdušje. Med Albrightonovim petjem je mogoče slišati govorjenje "vesoljca" s čimer se simbolično priklonijo svoji space rockovski preteklosti. Srednji del vsebuje nekaj dih jemajočih solaž na slide kitari in klaviaturah, katere potrdijo, da se je v obeh vodilnih članih skupine skrivalo še veliko neizkoriščenega eksperimentalnega naboja.
"Man in the Moon" v osnovi sicer ni slab album, saj ponuja kar nekaj zanimivosti za ljubitelje melodičnega rocka, a je žal krepko pod običajnim zvočno-pustolovskim dometom legendarnih space rockerjev. Albumu manjkajo tisti skladateljski in inštrumentalni elementi, ki so Nektar v sedemdesetih popeljali med najbolj vznemirljive progresivno rockovske skupine svojega časa. Redki trenutki navdiha ne morejo prikriti golega dejstva, da so se na vse moči trudili zveneti čimbolj "sodobno", a izpadli kot povsem povprečen AOR band. Razpad sistema je bil torej v naslednjem letu neizbežen. Lahko bi sicer nadaljevali s tovrstno AOR usmeritvijo in morda celo ustvarili kak radijski hit, a na željo večine privržencev so se odločili, da se rajši ne bodo smešili na račun svoje veličastne prog rockovske zapuščine, da bi se lahko prikupili "MTV generaciji". Čeprav je bilo na njihovo vnovično vrnitev potrebno čakati več kot dvajset let, se je odločitev za daljši ustvarjalni počitek izkazala za pravilno.
na vrh