U.D.O.: Man And Machine

Dinozavri so oživeli. Legenda o Accept transformirana v U.D.O. se nadaljuje. Udo Dirkschneider ne spreminja svojih glasbenih okvirjev niti za ped. Torej vsaka plošča izpod peresa legende pomeni povratek v zlato dobo osemdesetih, ko so Accept in Judas Priest marširali drug z drugim skupaj v bojni črti. Otvoritveni rif "Private Eye" zato spominja na "Electric Eye" (Judas Priest) in kot nalašč še besedilo povrhu. Tudi začetni verz refrena "Black Heart" gre takole: "Black Heart, Dark Mind" ("Rock Hard, Ride Free" - Judas Priest), in tudi rif refrena je tako nastavljen kot pri tej Judas Priest klasiki. Priznam, pa da sem izpadel bedak, ker sem se sploh odločil primerjati obe skupini. Accept in Judas Priest so se razvijali istočasno, a popolnoma neodvisno. Slednji so že 1986 leta eksperimentalno močno zavili stran od sloga, ki jih je prej nekako povezoval z Accept, U.D.O. pa so logično nadaljevanje Accept (zato tisto o dinozavrih), ki z vsako novo izdajo ne odstopajo slogovno popolnoma nič. U.D.O. nam zato niso postregli česa svežega. Dobili smo ploščo v skladu s pričakovanji. Udarno glasbo odprtih rifov. Pravi elementarni heavy metal, to je šola heavy metala. "Silent Cry" je super primer, kako znajo fantje stopnjevati tudi atmosferičnost v pesmih.

Bobnar Lorenzo Milani je nova osvežitev skupine. Raznovrstno uporablja svojo orodjarno, činele so še posebej izrazite na prehodih in perfektno pokrivajo Lorenzovo udrihanje verbla in prehodnih škatel. Udo je izkoristil izvrstno delo Lorenza in kot prekaljeni producent zapolnil praznino vedno dvignjeno navitega klasičenega zvoka električnih kitar.

Skozi vse pesmi zasledimo v vseh prehodih ali le med verzi vse polno kitarskih okraskov. Veliko slajdov in zategovanja strun si privoščita obe kitarci. Solaže so slogovno tipično osemdeseta leta. Nobenega drvenja, gre za skrbno varčevanje izbranih tonov, ki s svojo perfektno vgrajenostjo v pesmih, ohranja vso udarnost izdelka ali udarnost kvečjemu stopnjuje. Zvok kitar je pravi "gibson" in zelo živahen, zatorej je prestal le malo producentskega "peglanja".

"The Down Of Gods" ima otročje besedilo: "Ohhhh heavy metal, the law for one and all". Tega sem jaz počasi že sit. Je Udo res še tako otročji? Ali resnično v to verjame? Sicer pa je tudi tokrat vreščeči rušilec pokril svoj vokal v refrenih pesmi z večgasjem.

Ja, slaba ura udarnosti je zopet pred vami, odprtih tekočih rifov in seveda unikatnega vreščanja. Plošča se zaključi z romantično "Unknown Traveler". Ta se odpre z distorziranim rifom, ki takoj preide v tercet kompresorjev obeh električnih kitar, porinjenih v ozadje. V ospredju pa se znajdeta akustična kitara in ritem linija, seveda do refrena. Potem U.D.O. postanejo spet popolnoma jekleni. Solaže so v tej pesmi okusno razdeljene na akustične in distorzirane.

Idejo za pesem in naslov plošče "Man And Machine" je Udo dobil ob opazovanju svoje 14 letne hčerke, ki preždi cele dneve za računalnikom, kjer je hamburgerje in kokice ter pije kokakolo. Šlager "Dancing With An Angel" preseka ploščo na dva dela. To je duet Uda s pevko Doro. Lepo sta se ujela. Dokaz, da ni vse v nažiganju. Skratka "da" za novo U.D.O. klasiko.