Švedi Beardfish so si v zadnjih letih upravičeno ustvarili status ene izmed najbolj vznemirljivih in vsestranskih progresivno rockovskih skupin nove generacije. Beardfish se od svojih skandinavskih rojakov, denimo vodilnih predstavnikov prog rock revitalizma The Flower Kings, pomembno razlikujejo po tem, da je atmosfera večine njihovih del po navadi mračnejše narave in da v besedilih ne sadijo rožic. Poleg strastne fuzije simfoničnega rocka, jazza, pop rocka in funka pod vplivom prog rockovskih klasikov sedemdesetih, je za Beardfish značilen tudi precejšen poudarek na trdo rockovskih kitarskih frazah pa tudi za ščepec humorja se obenem najde dovolj prostora, predvsem v besedilih. Navkljub temu, da so Beardfish kompozicije odraz kompleksnosti, inštrumentalne dovršenosti in ritmične nepredvidljivosti ves čas vsebujejo tudi močno melodično komponento, tak oda gre po tej plati za eno dostopnejših prog rockovskih skupin novejše generacije.
Njihov najnovejši izdelek "Mammoth" je šesti po vrsti in hkrati naslednik odličnega predhodnika "Destined Solitaire" (2009), ki je postavil določene nove standarde, kakšen naj bo kvalitetni progresivni rock 21. stoletja. Že takoj na začetku je treba povedati, da "Mammoth" z lahkoto upraviči velika pričakovanja vse večjega števila privržencev te odlične švedske progresivno rockovske skupine.
"The Platform" je izjemno energična otvoritev albuma. Zaradi nabrušene kitarske fraze, podmazane z agresivnim, a razvejanim, kreativnim bobnanjem in odebeljeno bas linijo, medtem ko so klaviature povsem potisnjene v ozadje, bo tisti, ki ne pozna dobro te skupine zagotovo najprej pomisli, da ima opravka s kakšnim prog metalskim bandom. Tudi dinamično-žametni vokal Rikarda Sjobloma, ki poleg pevske vloge igra tudi kitaro ter klaviature, bi se odlično prilagajal kateri koli prog metalski zasedbi. Vmesne subtilne pasaže na akustični kitari in jazzovsko obarvani bobnarski prehodi vendarle sporočijo, da ima poslušalec opravka z bandom s precej širšim zvočnim izrazoslovjem od običajne prog metalske skupine.
"And the Stone Said: If I Could Speak", ki je z več kot 15-imi minutami najdaljše in najbolj kompleksno delo na albumu, po zaslugi retro zvoka nabrušenih Hammond orgel takoj spomni na kakšno izmed legendarnih prog rockovskih skupin sedemdesetih, medtem ko dinamični ritmični prehodi ves čas skrbijo za neverjetno razgibanost te večplastne, a še vedno melodične kompozicije. Nekje na sredini nastopi subtilni, romantično obarvani del z vokalom, vmesnimi jazz-funkovskimi ritmičnimi okraski in vmesnimi izbruhi saksofona v režiji gostujočega saksofonista Johana Holma. Tako kot večina boljših prog rockovskih zasedb tudi Beardfish zelo radi dramatizirajo in počasi stopnjujejo napeto atmosfero, dokler jo z brutalnimi ritmičnimi akrobacijami in razdraženimi vokalnimi izlivi ne pripeljejo v agresivnejšo, mračnejšo obzorje. Vse skupaj se zaključi na epski način.
"Tightrope" ima lahkotnejšo naravo, saj ima poudarek na pastoralni melodiji akustične kitare, kar ji da rahel folk priokus. Album je iz kompozicije v kompozicijo boljši. "Green Waves" ima spet nekoliko bolj agresivnejšo, dramatično atmosfero s številnimi udarnimi kitarskimi frazami in kompleksnim, razlomljenim ritmom ter nenadnimi avantgardnimi zasuki, kar nekoliko potegne na zvočno izročilo legendarnih King Crimson. Inštrumental "Outside/Inside" je kratka solo uvertura na klavirju.
Temu sledi pravcata jazz fusion poslastica, odlični inštrumental "Akakabotu" z razvejanimi pasažami na saksofonu in Hammond orglah ter ponorelimi bobnarskimi krošeji ob vmesni spremljavi subtilne kitarske harmonije. Atmosfera ves čas prehaja od nežnih, skorajda romantičnih nians proti agresivnejšim, mračnejšim odtenkom. Zaključni "Without Saying Anything (Featuring Ventriloquist)" je še ena izvrstna, izjemno dinamična stvaritev z neprestanim menjanjem vzdušja; od melodičnih, hipnotičnih pasaž na kitari in klaviaturah do agresivnih fusionističnih ritmičnih akrobacij na basu in bobnih. Vse skupaj odlično povezuje Sjoblomov vokal. V drugem delu kompozicije imamo opravka s tako rekoč popolnoma drugačno skladbo, saj se njena struktura in vzdušje dramatično spremenita. V ospredje stopi epska melodija, ki na zmagoslaven način zaključi ta izvrstni album.
"Mammoth" je pravcati zvočni trampolin nepredvidljivih preobratov in nebrzdane fuzije ob močni melodični koheziji. Beardifish so ustvarili še en odličen album in tako dokazali, da gre po kakovosti studijskih izdelkov za eno izmed najbolj konsistentnih zasedb v sodobnem progresivnem rocku. Navkljub smešnemu naslovu albuma in nič manj komični, a obenem odlični naslovnici, gre za enega najboljših prog rockovskih dosežkov v letu 2011.
na vrh