Za ta album z lahkoto zapišem, da prevlada kvaliteta nad kvantiteto!
Sedem pravljičnih komadov, en boljši od drugega. Na tretjem albumu je Knopfler prešel v fazo mojstrovin.
Prva mojstrovina je tale album. Prva dva albuma sta bila vrhunske stvaritve, Making Movies pa je skoraj popoln. Pravzaprav je do naslednjega albuma tudi bil popoln. Le kaj lahko zapišemo ob skladbe? Pravzaprav nič! Ta album je CELOTA.
Je pa tudi prvi in edini album, na katerem so Dire Straits delovali kot trio. Pred snemanjem jih je zapustil kitarist David Knopfler, glavni razlog pa še danes ni znan.
Pri snemanju je sodeloval tudi pianist iz Springsteenovega E Street Banda, legendarni Roy Bittan (odigral je vse klaviature), ki je na tem albumu odigral nekaj najboljših klavirskih delov v svoji dolgoletni karieri.
Vse kitare seveda odigra Mark sam. Predvsem ga je zanimivo poslušati, kako ritem kitare, za razliko od njegovega običajnega fingerpickinga, igra s trzalico. Tudi pri takem načinu igranja kitare je edinstven in izreden.
Tudi bobnar Pick Withers in basist John Illsley zadevo seveda odigrata kot znata in nudita Knopflerju močno oporo, na katero se Mark lahko zanese.
Naj omenim še eno zanimivost glede jugoslovanske vinilne LP izdaje tega albuma - na albumu se nahaja le šest komadov, ker so uredniški mojstri v diskografski hiši RTB, ki je v bivši Jugi izdajala albume Dire Straitsov, čutili neustavljivo potrebo in cenzurirali komad Les Boys, ker Knopfler v besedilu namiguje na gay sceno v Munchnu ('Les Boys are glad to be gay') in seveda na sadomazo igrice, katerih del so seveda oficirske naci SS kape. Kakšni tepci.
Seveda smo pravi feni necenzurirani album kupili v bližnjem Trstu.
Seveda je vrhunska tudi produkcija. Legendarni Jimmy Iovine, ki je delal z Bruceom Springsteenom in U2 je zadevo sproduciral zares mojstrsko in kot je bilo slišati na nasledniku tega albuma, se je Knopfler od njega ogromno naučil.
Vsekakor je treba ta album poslušati, predvsem pa čutiti, kar pa je še bolj očitno na naslednjem albumu Love Over Gold.
na vrh