Neverjetno kaj dela denar. Leta 2012 je denarni mogotec David Lowy, ki velja v glasbenem poslu za precej neznano ime, sestavil super rock zasedbo The Dead Daisies. Do tega dne je skupina v pičlih štirih letih izdala kar tri studijske albume, zadnjega med njimi »Make Some Noise« v lanskem avgustu. Se je pa v razmeroma kratkem obdobju znotraj skupine izmenjala cela garda glasbenikov, kar je dokaj logično. Članstvo je namreč sestavljeno iz visoko letečih in prav dobro znanih imen svetovnega rockovskega zemljevida, ki so tako ali drugače vpeti v večja imena drugih skupin, ali v druge glasbene projekte.
Če navržemo zgolj to, da sta se v lanskem letu iz ekipe poslovila klaviaturist Dizzy Reed in kitarist Richard Fortus, ki sta se pridružila združitvi Guns'N'Roses (v ponovni španoviji z Axlom in Slashem – he he neverjetno, kaj dela denar) ter je Fortusa v skupini The Dead Daisies zamenjal eden najboljših hard rock kitaristov v tem trenutku na planetu, izjemni Douglas Aldrich (Raiding The Rock Vault, ex-Dio, ex-Whitesnake,…), potem tu ni nikakršnih skrivalnic več kako vroča zasedba so The Dead Daisies ta hip. In vročica še kar narašča.
Ne glede na to, da je med prejšnjim albumom »Revolucion« in novim »Make Some Noise« preteklo vsega leto dni, ni težko kaj hitro izluščiti, da novi izdelek zadržuje, neguje in nadgrajuje ekspresivnost predhodnika. »Make Some Noise« je v vzpostavljanju čvrste kulise znotraj kompozicij, ki v eni sapi združujejo pobalinsko gizdavo razvratnost, nalezljivo muzikaličnost, ki prijemlje v hipu skozi spevne refrenske napeve ter neverjetno ubranost prodorne igre vseh članov zasedbe (ta je s prihodom Aldricha v ekipo zrasla še za stopnico više), torej najboljši album, ki so ga do tega dne v svoji karieri izdali in posneli The Dead Daisies.
John Corabi (ex-Mötley Crüe) zadržuje izredno dopadljiv vokalni pristop, ki ga kompozicije in pristop skupine dobesedno krvavo potrebujejo, za energetski iztržek. Je srednje intoniran, grlen, raskav, blago punkovsko nadležen, avtoritativen, učinkovito zajedljiv, ko se podaja tudi v višje in najvišje vokalne lege, hkrati s tem pa tudi polnokrvno razvraten in poreden. Predstavljajte si Axla Rosea, ki se mu je kanček odebelil in znižal vokal. Tudi glasba The Dead Daises nosi v siceršnji tipski ameriški hardrockovski maniri zaznaven ščepec punka, ki v strgani in neposredni drži občevanja skozi kitarske fraze in našpičeno ritmično ježo, neverjetno godi. In Aldrich je znova fantastičen. Skratka, neverjetno kaj dela denar. To pot dobimo k sreči torej za veliko denarja (kajne David?), tudi veliko glasbe.
Skladb je kar dvanajst. Preveč seveda (k sreči dve priredbi izvirnikov The Who in CCR). Vsa stvar daje občutek, kot da bije skupini zadnja ura, da se ji vseskozi ekstremno mudi in da spravlja posledično k realizaciji prav vse ideje, ki se porajajo na umu njenega članstva. A preprosto. Gre za glasbene titane, ki so opremljeni z neverjetno kilometrino bogatih izkušenj in rutine, kar se odraža v tem, da lahko zelo hitro napišejo zelo dobro skladbo in jo seveda tudi posnamejo. Če je ob vsem tem zastopana ritem linija z imeni Brian Tichy in Marco Mendoza, je stvar toliko bolj jasna.
Ob vsej prodorni gorečnosti, ki jo razvijajo v svoji neukročeni in nebrzdani predstavi vse kompozicije, se drži celotnega albuma pravi »party time« moment, ki kliče k polnemu odklopu. Torej? Tudi novi album je pripravljen na to, da se ga izvaja v polnokrvnem iztržku po svetovnih odrih. The Dead Daisies nimajo s tem nikakršnih težav. Nedavna so po ZDA izvedli turnejo s Kiss, v lanski jeseni so utrjevali svoje ime po Evropi, v družbi Whitesnake, v letošnji jeseni so se združili za skupno turnejo z dobro znanimi in cenjenimi severnoirskimi hard rock revitalisti The Answer, kjer so med drugim, dne 20.12.2016, »zakurili« klub Bluesina Rock Cafe v avstrijski Vrbi na Koroškem.
Torej. Če pogrešate stari dobri hard rock osemdesetih, med drugim tudi takšnega z vsaj mimobežnim ščepcem punk in glam energije, so The Dead Daises ob odsotnosti navdiha, ki je pri zasedbah, kot so npr. Guns N' Roses, Bon Jovi in Van Halen, že davno tega odšel v stečaj, pravi obliž na vaše rane glasbene nepotešenosti. Njihova poza in drža je tudi na albumu »Make Some Noise« povsem logična. Članstvo namreč izhaja iz časov, ki so povzdignili glam rock in širše povedano ameriški hard rock v osemdesetih do obče svetovne ekspanzije komercialne uspešnosti. In novi album je nov odsev neverjetno kompetentne in spretne ježe izkušenih mačkov, ki se ekstremno dobro sporazumevajo v poslu. Tako v idejno komponističnem smislu, kot tudi v energetsko zaznavnem. In to ob dejstvu, da gre za bend, ki je v osnovi pravzaprav umetno sestavljen. In hvala Lowyju. Če ne bi bil kot poslovnež tako goreč hard rock entuziast, glasbene korporacije v žanr, ki ga zastopajo The Dead Daisies v časih, ki jih živimo, ne bi vložile niti počenega groša. »Make Some Noise » je izvrsten hard rock album, tipske ameriške branže, v najbolj klasičnem pomenu te besede. To pot odigran in posnet v celoti brez klaviatur. Kratko, jedrnato in potentno vžigajoče! Natanko to kar potrebuje dobri rock'n'roll. Tak album, kot je »Make Some Noise«, bi lahko v svojih svetlih časih, to je konec osemdesetih, posneli brez slehernih problemov in zavor tudi Guns N' Roses.
The Dead Daisies - Long Way To Go (uradni video):
na vrh