Gamma Ray: Majestic

"Majestic" je pravi Gamma Ray album in vsi fani skupine bodo z njim zelo zadovoljni. Album nosi prava jeklena metalska jajca in na njem poka vsepovprek. Gre za album, ki je mestoma veliko bolj agresiven kot njegov predhodnik "No World Order!", kar takoj napove že otvoritvena My Temple.

Kot vselej, vsebuje tudi ta album vse prave zahtevane atribute slehernega Gamma Ray albuma. Torej najprej specifični ledeno jezni vokal, ekstremni power metal double bas drive, supersonično pikanje preko riffinga, zvrhano mero melodiciranja, poslušljivo zloženih skladb, prelepih interludijev, lepimi obrati motivov, prepredenimi z dovršenimi solažami in tercetnimi harmonijami, ki skrbijo za visoko dinamiko albuma. Unikatno kot se za Gamma Ray spodobi. Seveda ne gre brez dovršenih uvodnih in izhodnih delov.

Ob tem pa nekoliko moti spoznanje da pravzaprav Gamma Ray ne ponujajo nobene svežine, nobene novosti, obstali so na mestu in pač dajejo od sebe svoj dobro preizkušen recept, ki ga seveda brezhibno obvladujejo in v tem smislu je tudi album brezhiben. A le v tem smislu! Seveda so pomanjkanje idej skušali prikriti Gamma Ray npr. z uporabo nu-metalskega riffa v Condemned To Hell in odeli naslovni komad v poltonsko doomovsko zavijanje. Le to pa v bistvu še okrepi argument o pomanjkanju domišljije pri pisanju novih skladb. Prav tako lahko ugotovimo, da zveni osnovni kitarski motiv in beat v Blood Religion, kot bi jo napisali kaki Running Wild v svojih boljših dneh, medtem ko Strange World (ni priredba Iron Maiden!) izzveni kot nekaj kar so počeli Gamma Ray v časih, ko je na vokalih pel še Ralf Scheppers (Primal Fear). Spiritual Dictator je pravzaprav izgubljena pesem z "No World Order!".

Album se sicer odpre s polnim entuzijazmom! Jezno nabrito, kot se za heavy metal spodobi z My Temple, ki s torpediranjem odločno odpihne ušesa in takoj dobiš občutek, da bo album tisti "pravi metal šus". Sledi mu "nežnejša" pesem srednjega tempa Fight, ki umetelno razelektri prvih 5 minut visoke napetosti albuma. Zelo posrečeno izpade pri tem pesem Majesty, ki jo krasi izreden srednji inštrumentalni del, ob katerem kar pozabiš na zamorjen poltonsko zavit refren. Vendar se album nikakor ne more pohvaliti s čim posebnim. In ker ima skoraj vsak metal bend komad z naslovom Revelation, so ga to pot zase napisali tudi Gamma Ray. Pesem je najdaljša na plošči in najkompleksnejše grajena. Je mini ep in vrhunec plošče. Skratka odličen začetek in konec plošče, med njim pa se ne dogaja prav nič posebnega. "Majestic" je dokaz, da so očitno Gamma Ray dosegli nek končni stadij svoje evolucije. Preizkusili in okusili so vse.