Magnum: Magnum II

Angleški art rockovski mojstri Magnum so s svojim drugim albumom, dolgočasno poimenovanim "Magnum II", v marsičem nadaljevali glasbeno usmeritev imenitnega prvenca "Kingdom Of Madness" (1978). Kljub temu, da gre za na moč soliden izdelek, ki vsebuje večino prvin, ki so Magnum sčasoma naredile za eno izmed najbolj priljubljenih in vplivnih art/melodično rockovskih skupin pa ni dosegel želenega komercialnega uspeha, ki bi skupino prebil med širšo občestvo prav tako med njihovimi privrženci ne uživa kakšnega kdo ve kako velikega spoštovanja. Za nekatere je celo eden njihovih šibkejših dosežkov. Do neke mere je to omaleževovanje upravičeno, saj je "Magnum II" nekoliko manj navdahnjen izdelek od zelo dobrega predhodnika.

Kljub temu, da nekako ne dosega njegove mističnosti, pa vsebuje vrsto odličnih skladb z zaščitnimi Magnum epskimi motivi slonečimi predvsem na skladni interakciji med udarnimi, heavy rockovskimi rifi ter melanholičnimi pasažami izpod prstov kitarista in osrednjega pisca njihove glasbe Tonya Clarkina ter mogočnim, melodičnim vokalom in prevladujočimi fantazijskimi besedili v izvedbi neukrotljivega pravljičarja, pevca Boba Catleya. Njegova besedila so kot ponavadi polna mističnih zgodb o epskih pustolovščin in bitkah. Tu in tam se vmes sicer znajde tudi kakšna ljubezenska oda (predvsem na power baladah), kar bi nekdo gotovo označil kot pretirano cenenost, vendar to počne na nepretenciozen način za razliko od denimo nekaterih kasnejših metalskih zasedb na katere je vplivala Magnum glasba.

Glasbeno je album že nekoliko manj po progresivno rockovsko eksperimentalen in bližje epskemu melodičnemu rocku s kakršnim so zasloveli na naslednjih albumih. Tisti prog pečat sloni predvsem na epskem zvoku klaviatur in občasni rabi flavte v domeni tedanjega klaviaturista Richarda Baileya pa tudi na domiselnih Clarkinovih kitarskih pasažah. Slednji se ne brani tudi rabe akustične kitare, kar daje določenim kompozicijam zaznaven pastoralni pečat. Magnum so še enkrat potrdili svoj sloves inkarnacije rockovske pompoznosti v stilu do tedaj že slavnih in sorodnih skupin kot so Kansas, Styx ali Queen, kar pa jim v očeh glasbenega kritika, ki ljubi vse dobre oblike rockovske pompoznosti, nikoli ne more dati negativnega pomena. Pri tem, da je na albumu prevladal nekoliko bolj heavy rockovski zvok pred simfoničnimi vplivi, se gotovo pozna tudi vpliv tedanjega producenta Lea Lyonsa, sicer basista skupine Ten Years After. Slednji je zaslovel tudi kot producent nekaterih priljubljenih albumov skupine UFO.

Tako kot v primeru "Kingdom Of Madness" je bila glavnina skladb ustvarjena že več mesecev pred stvaritvijo albuma, kar pa ni imelo kakega posebnega pomena na njegovo kakovost. Otvoritveni "Great Adventure" s svojimi epskimi motivi uspešno nadaljuje mistično usmeritev prvenca. Dramatični Catleyev vokal je v odličnem sozvočju z raznolikimi pasažami na sintetizatorjih in Clarkinovim sofisticiranim menjavanjem akustične in električne kitare. Melodični rocker "Changes", ki je izšel tudi kot single, je že v marsičem podoben kakšni izmed tistih za ušesa grabljivih skladb, ki so kasneje skupini prinesle svetovni sloves. Z izraznimi rifi, mogočnim epskim refrenom in zanimivi simfoničnimi okraski na klavirju ter sintetizatorjih draži poslušalčeve ušesne receptorja od začetka do konca. Tudi epski "The Battle" je s svojo kombinacijo energičnega petja, udarnega rifinga in dramatičnih klaviaturskih pasaž ena izmed boljših skladb na albumu, ki v heavy rockovski izraznosti ni tako daleč od tedaj novorojenega NWOBHM gibanja. Izvrstni "If I Could Live Forever" je najbolj prog rockovsko usmerjena stvaritev na albumu s številnim zanimivimi prehodi med posameznimi motivi in menjavanji vzdušij. Po mističnem uvodu na klaviaturah z orkestralnimi in zborovskimi harmonijam preide v udaren tempo s številnimi pompoznimi motivi, kjer kraljuje Catleyev ekspresivni vokal, ne manjkajo pa tudi mirnejši inštrumentalni trenutki.

Tudi izvrstni "Reborn" v sebi združuje vse tiste prvine, ki Magnum delajo zanimive tudi za prog rockovsko občestvo, saj gre za zanimivo mešanico med heavy rockom, power balado z nekaterimi pastoralnimi pasažami na flavti in akustični kitari ter simfo rockom prek številnih okusnih klaviaturskih pasažah. Tudi na "So Cold The Night", še enem epu številnih razsežnosti, pridejo do izraza nekatere prog rockovske prvine, predvsem po zaslugi že skorajda po neo prog rockovsko zabeljene rabe sintetizatorjev v nekaterih delih. Poleg umirjenih trenutkov pa ima skladba obenem skorajda zlovešči podton s pogosto marširajočimi bobni in nabrušenimi rifi, kakršne ponavadi najdemo v metalu. "Foolish Heart", ki je še en single s tega albuma, je spet nekoliko bolj direktna, melodično rockovska stvaritev, ki je s svojim rahlo monotonim refrenom najšibkejša kompozicija na albumu, čeprav Clarkin demonstrira nekaj izmed svojih najboljših pasaž na albumu.

"Stayin' Alive" z mogočnim melodičnim, skorajda antemičnim refrenom in okusnimi simfoničnimi okraski nadaljuje njihovo tradicijo odličnih power balad. Mistični "Firebird" vsebuje melanholični trubadurski uvod s pasažami na akustični kitari nakar prek ostrih kitarskih pasaž in zvokov klaviatur preide v bolj dramatične heavy rockovske vode. Vmes si privoščijo tudi kratek baročni folk rockovski vložek na flavti. Zaključni epski antem "All Of my Life" je inkarnacija pristne Magnum pompoznost z zanimivimi uvodnimi jazzovskimi pasažami, baziranimi na klavirju in bas kitari. Odlična Catleyeva melodramatična vokalna predstava, ki se zaključi v zanj netipični visoki legi, pa je tista, ki na poslušalca zapusti najbolj impresiven pečat.

Čeprav "Magnum II" po kompozicijski plati ne doseže kvalitete prvenca, kaj šele da bi dosegal status mojstrovine, pa bi si nedvomno zaslužil večje spoštovanje, saj gre za še en kvaliteten album, ki v marsičem nadaljuje s tistimi art rockovskimi prvinami, ki so jim zagotovile kulten status in ki lahko pod isto streho združi tako ljubitelje melodičnega rocka, heavy rocka in progresivnega rocka. Morda je za nižji ugled albuma kriva tudi grda naslovnica, ki je zagotovo daleč najslabša v njihovi povesti in na kateri manjka običajna mistična tematika. Zaradi prej omenjenega komercialnega neuspeha tega izdelka so si do izida naslednjega albuma, ki je dokončno definiral zvok, vzeli kar nekaj časa in to se je na koncu bogato obrestovalo.