Progresivnorockovski titani Yes so začetek 21. stoletja dočakali v nenavadnih razmerah, kot kvartet, brez klaviaturista, kar se je zgodilo prvič in verjetno zadnjič v njihovi bogati karieri. Privrženci te legendarne angleške skupine so se zaradi tega zbali najhujšega in krepko spustili svoja pričakovanja, vendar so Yes svoj studijski projekt iz leta 2001 na koncu izpeljali precej boljše kot bi si večina sploh drznila pomisliti. »Magnification« je bil, po »Time And A Word« (1970), njihov drugi studijski album na katerem so sodelovali z orkestrom ter prvi in obenem edini studijski dosežek, ki je bil posnet brez klaviaturista.
Yes so se pred začetkom snemanja trudili, da bi vnovič vzpostavili stik z legendarnim Rickom Wakemanom, vendar so bili pri tem neuspešni. Rick je bil ravno tedaj do vratu zaposlen s solo kariero, a mu je bilo potem vseeno žal, da ni s svojimi starimi pajdaši sodeloval na »Magnification«, kjer se še kako pozna njegova odsotnost. Kasneje, ko je bil spet član Yes, je v nekem intervjuju, napol v šali, napol zares, izjavil, da se je 'enostavno moral vrniti nazaj, ker so bili preostali štirje člani Yes očitno že tako obupani, da so se odločili posneti album brez klaviaturista'.
Yes pa so imeli tedaj kar dober razlog, da jih za nekaj časa minila vsakršna volja po sodelovanju s klaviaturisti in so se ravno zato odločili, da bodo, po tridesetih letih, ponovno združili moči z orkestrom. Pred začetkom snemanja »Magnification« so odslovili ruskega klaviaturista Igorja Khorosheva s katerim so precej uspešno sodelovali na predhodnem albumu »The Ladder« (1999), ki je marsikaterega dolgoletnega privrženca pozitivno presenetil. Med 'Masterworks' turnejo v letu 2000 naj bi se Khoroshev, v še do danes ne povsem razjasnjenih okoliščinah, zapletel v bizarni seksualni incident z dvema varnostnicama, kar ga je, po obravnavi na sodišču, stalo mesta v bandu. Preostali člani Yes so se seveda v trenutku distancirali od tega dogodka in od svojega nekdanjega tovariša.
Yes so sicer kasneje, za potrebe »Magnification » turneje, najeli klaviaturista Tima Brislina, ki pa nikoli ni postal uradni član banda, tako, da so šele leta 2002, ko se je v band spet vrnil Wakeman dočakali prihod oziroma vrnitev 'regularnega' klaviaturista. Tudi ameriški basist/kitarist/pevec/producent Billy Sherwood je leta 2000, še pred 'Masterworks' turnejo, moral oditi iz banda, čeprav je bil v drugi polovici devetdeset eden izmed ključnih faktorjev stabilnosti že nekoliko 'zarjavelih' progrockovskih legend.
Band je bil tako na »Magnification« vnovič sestavljen samo iz štirih 'starih mačkov' v podobi pevca Jona Andersona, basista Chrisa Squirea, kitarista Stevea Howea in bobnarja Alana Whitea. Andersonu se tedaj ni niti sanjalo, da bo »Magnification« za dolgo časa njegovo zadnje druženje z dolgoletnimi tovariši. Yes so na »Magnification« sodelovali s 60-članskim orkestrom, medtem ko so bili posamezni aranžmaji delo priznanega filmskega skladatelja Larrya Groupeja.
Album se odpre z zelo solidno naslovno skladbo, ki vsebuje izjemno melodičen osrednji orkestralni aranžma, medtem ko se neuničljivi Jon Anderson potrudi, da že od samega začetka pričara buditeljsko in epsko atmosfero skozi katero 'pridiga' svoj specifični zeleni jezik z zvrhano galono nevsiljive poduhovljenosti. Spremljevalne vokalne harmonije v režiji kameradov Squirea in Howea so tradicionalno odlične, medtem ko 'gospod Sova' mimogrede postreže z nekaterimi specifičnimi kitarskimi linijami. Slednje se uspešno zlivajo z orkestralnim zaledjem in so v produkciji enakomerno zastopane.
Kljub temu, da Anderson na večini »Magnification« besedil ne more iz svoje kože, ko v slogu nepoboljšljivega utopista 'pridiga' o osebnem in družbenem 'prebujenju', pa vsa besedila ne spadajo v poduhovljeno sfero. Ponekod se je Yes dotaknejo tudi nekaterih perečih socioloških in osebnih tem. Lep primer je skladba »Spirit Of Survival«, kjer Jon izraža svoje razočaranje nad sodobno, popolnoma apatično mladino, ki je izgubila 'kompas' in je bolj kot po borbi za socialno pravičnost znana po iskanju instantnega hedonizma ter po pijanskih izgredih. Na tej skladbi, ki vsebuje nekaj odločnih kitarskih prijemov in mogočen refren, poteka nenehen spopad med melanholično, skorajda mračno ter na drugi strani optimistična atmosfero, medtem ko kompleksne časovne prehode dobro povezujejo odebeljene bas linije Squireovega Rickenbacker modela bas kitare.
Na kompaktno aranžiranemu »Don't Go«, ki vsebuje zelo osebno besedilo in je izšel tudi kot video, se Jon dotakne svojega odnosa s hčerko Deborah, ki ga je s tedanjimi življenjskimi odločitvami očitno precej razočarala. To se ambientu skladbe sicer niti malo ne pozna, saj vlada optimistična in vesela, na trenutke skorajda burkaška atmosfera (verjetno spomini na lepe dogodke iz preteklosti), medtem ko centralno pozicijo zavzame večglasni refren, ki je položen na krila prijetne in nadvse okusno aranžirane melodije.
»Give Love Each Day«, ki se odpre s pompoznim orkestralnim aranžmajem, vsebuje skorajda stereotipno 'zeleno-jezikovno' besedilo. Zanimivo, da buditeljski, večglasni refren nastopi šele na polovici skladbe, kjer melodična narava te romantično začinjene kompozicije poskoči vsaj za tri stopnje navzgor. Skladba »Can You Imagine«, kjer Anderson in Squire zamenjata vokalne vloge (Chris na glavnem vokalu in Jon na spremljevalnem), je zabaven eksperiment, ki ima svoje korenine v demo skladbi iz leta 1981 z naslovom »Can You See«. Originalno bi namreč morala iziti na nikoli realiziranemu XYZ projektu med Squireom in Whiteom. Chris se tudi v osrednji pevski vlogi znajde zelo dobro, kar je v svoji bogati karieri sicer že večkrat dokazal, pa vendar najbolj blesti, kadar ga v zaledju spremlja 'angelski' Jonov vokal. Osrednja kitarska fraza zveni neobičajno udarno, kar se tiče Howeovega običajnega kitarskega pristopa.
Tudi melanholična balada »We Agree«, eden izmed boljših trenutkov albuma, spada med redke družbenokritične dosežke na »Magnification«, saj obravnava tragične posledice vojne v Bosni od katere je leta 2001 minilo komajda pet let. Tu vladajo nežne, skorajda krhke kitarske pasaže, medtem ko vokalne harmonije v navezi z veličastnimi orkestralni aranžmaji postopoma razbijejo otožni ambient, kljub temu, da Jon v besedilu ne varčuje s kritiko na račun zahodne hipokrizije in zatiskanja oči. V njegovi poeziji vendarle vselej zmagata upanje in svetloba in tako je tudi tokrat, saj sčasoma zavlada dvigujoč in izrazito pozitiven ambient. Kratka, folkrockovska balada »Soft As a Dove« je za Yes precej netipičen dosežek. Tu bi lahko zlahka šlo tudi za Jonovo solo stvaritev, saj je v ospredju nežna, pastoralna melodija na akustični kitari, obložena z rustikalni aranžmaji, medtem ko osrednjo pozicijo zavzema njegov specifični 'angelski' vokal.
»Dreamline« je prvi izmed obeh ambicioznih, zaključnih simfoničnih epov na katerih Yes, ob nadobudni spremljavi orkestra, demonstrirajo vse svoje inštrumentalne veščine in pretanjeno sposobnost grajenja večplastnih atmosfer. Vzdušje se na »Dreamline«, kjer vladajo izjemno dinamične ritmične nianse, nenehno spreminja, medtem ko so navdušujoče vokalne harmonije na čelu z 'gostolečim' Jonom popolnoma eterično obarvane. Steve Howe je bil leta 2001 vizualno že podoben 'izžetemu obešalniku', kakršen je dandanes, vendar je kot kitarski maestro še vedno navduševal z nekaterimi smelimi potezami, kar dokazujejo inteligentne variacije med posameznimi »Dreamline« inštrumentalnimi sekcijami.
Naslednja več kot 10-minutna epska suita, »In The Presence Of«, je še celo bolj ambiciozno zastavljen od predhodnika, saj je razdeljen na štiri sekcije, ki pripovedujejo o postopnem duhovnem prebujenju in končnem razsvetljenju posameznikove duše. Zveni znano? Jonova navdušenost nad vsem duhovnim in eteričnim je z leti samo še rasla in čeprav vsi niso delili njegovega entuziazma mu je treba priznati, da je vse skupaj znal predstaviti na zelo lep način. Njegova vera v 'zeleni jezik', kljub obilni materialni preskrbljenosti glasbenega zvezdnika, ni bila nikoli vprašljiva. Pri tem je imel od ostalih članov banda od nekdaj najbolj trdnega zaveznika v Howeu, ki pa se, kar bodo potrdili tudi prenekateri Yes privrženci, osebno ne drži vseh svetlih načel 'zelenega jezika'.
Uvodna sekcija, »Deeper«, je prelepa eterična balada z buditeljskim refrenom in mogočnimi orkestralnimi aranžmaji, ki zvenijo kot da bi prihajali iz neke vzporedne dimenzije. Po karseda dramatični sekciji »Death Of Ego« sledi preobrat v vokalno nadvse okusno harmonizirani »True Beginner«, kjer 'palček' Anderson v sebi začuti kozmično energijo in skupaj s pajdaši pripravi teren za zmagoslavni zaključek skozi sekcijo »Turn Around And Remember«. In The Presence Of« predstavlja veličastni finale albuma v slogu nekaterih preteklih mojstrovin, medtem ko je zaključna, dvominutna ljubezenska balada, »Time Is Time«, nadvse prikupno slovo za vse nepoboljšljive romantike Jonovega kova.
»Magnification« je naphan z izobiljem kvalitetnih kompozicij, ki občasno spomnijo na 'stare dobre čase', zato ni čudno, da je ob izidu na pozitiven način presenetil tudi nekatere najbolj skeptične privržence. Yes so, za razliko od »Time And A Word«, na njem našli ravno pravo, enakopravno zvočno simbiozo z orkestrom. Že »The Ladder« je predstavljal preobrat v pravo smer, medtem ko je »Magnification« dal jasen signal, da se Yes počasi in previdno vračajo na kakovostno raven svojih najboljših časov. Prav nič pretirano ne bi zvenelo, če bi se »Mangification« razglasilo za njihov najbolj ambiciozen dosežek v zadnjih dveh desetletjih (ob morebitni izjemi 'prelomnega' albuma »90125«, 1983). V primeru, da bi na njem sodeloval Rick Wakeman, pa bi bil zagotovo še boljši in si morda zaslužil celo primerjavo z njihovimi ključnimi studijskimi dosežki.
na vrh