Magma je ena redkih skupin v progresivnem rocku, ki je res pomembna. Ko je izšel njihov prvi album, so bili poslušalci in kritiki v šoku, saj je Magma ustvarila takšno glasbo, ki je svet še ni slišal. V glasbi so bili deli tradicionalnega jazza, vzhodno-Evropske folk glasbe, rocka, vojaških koračnic in opera. To bi lahko bila katastrofalna zmešnjava, ali pa imenitna in izvirna glasba. Na srečo jim je uspelo najti pravo kombinacijo. A bilo bi krivično, če bi Magmo opisali le kot zmes vseh teh vplivov. Magma je vse več kot to. V njihovi glasbi je nekaj novega, nekaj kar do tedaj še ni bilo slišano. A z besedami je težko izraziti kaj točno to je. Vsekakor pa gre zahvala za njihovo izvirnost in mojstrstvo predvsem na račun odličnega skladatelja in bobnarja skupine – Christiana Vanderja.
Ravno tako kot King Crimson z In The Court of the Crimson King, tako kot Mike Oldfield s svojimi Tubular Bells, tako kot Emereson, Lake and Palmer s svojim istoimenskim prvencem, ali kot Miles Davis z Bitches' Brew, je album Kobaia razširil meje sodobne rock glasbe. A morda je Magma, bolj kot vsi omenjeni umetniki, uspela kombinirati stavri, ki navidez sploh ne i spadale skupaj. Ustvarili so nekaj, kar bi mnogo ljudi menilo, da je nemogoče. Kasneje so ta stil imenovali zeuhl, ali po domače nebeška glasba, a verjetno se mnogi ljudje, ki so poslušali to "vesoljsko" glasbo in se jih je lotil hud glavobol, ne bi strinjali s tem opisom. Za nekatere je ta glasba lahko preveč kompleksna in v njej se včasih dogaja precej stvari, zato to ni ravno glasba za sprostitev. Meni se ta opis zeuhl zvrsti zdi točen, saj te lahko Magma v najboljših trenutkih resnično prežarči v popolnoma inovativen in neverjeten glasbeni svet.
Morda glasba na tej plošči ni še tako dodelana kot je na kasnejših, a energija in zanos sta zelo prisotna, in se čutita v igranju. Kot da bi vedeli, da igrajo nekaj novega in ustvarjajo glasbeno zgodovino. Na tem albumu je folk glasba bolj prisotna kot kasneje (z izjemo 1001° Centigrades) in tudi vojaške koračnice so bolj pogoste na teh zgodnjih dveh albumih. Tudi jazz igra na tem albumu bolj ključno vlogo, medtem ko so kasneje (od Mekanik Destruktiw Komandoh naprej) v ospredju bolj klasične prvine in zborovsko petje. Operni vokal ni tako očiten, a je že vsekakor prisoten, saj je Klaus Blasquiz že vse od začetka sodeloval s svojim prijateljem Christianom Vanderjem. Morda glasba res ni tako "zeuhl", oziroma "nebeška" kot na Mekanik Destruktiw Komandoh, Kohntarkosz, Wurdah Itah, ali Kohntarkosz Anteria, vendar sta prva dva albuma mogoče cello bolj izvirna od teh klasik. Res je, da melodije in aranžmaji za vocal niso med najboljšimi, a album je izjemno dosleden in same kompozicije so izvrstne, še posebej če pomisliš, da gre za njihov prvenec, in kljub temu, da je jazz najbolj prisoten stil na tem albumu, ni skoraj nobene daljše improvizacije, bolj pomembne so dobre kompozicije in aranžmaji.
Čeprav je glasba prepričljiva, zgodba, ki stoji za to mistično skupino, verjetno ni vsakomur privlačna. Verjamem tudi, da se mnogim zdi tudi za lase privlečena. Zgodba tega albuma se odvija takole: Skupina raziskovalcm prosi ljudi na Zemlji, da se jim pridružijo na njihovi misiji na Kobaia. Ti raziskovalci gredo v vesolje, čez nekaj časa prispejo na planet Kobaia, in ugotovijo, da so tamkajšni prebivalci ustvarili utopično družbo. Ko se vrnejo na Zemljo, željni, da delijo svoja odkritja z ostalimi, nerazsvetljenimi Zemljani, naletijo na neprijeten sprejem. Večina Zemljanov želi uničiti ta utopičen svet. S tem se pokaže človeška neprivoščljivost in prirojena nasilnost. Vse kar je lepo, mora biti uničeno. Sama zgodba se mi ne zdi preveč prepričljiva, a Vanderjeva filozofija mi je pisana na kožo, in prav zaradi tega mi je ta skupina še toliko bolj prirasla k srcu. Nekateri ljudje so v duši pokvarjeni in zli, in tudi obljuba boljšega življena jih navdaja s sovraštvom. A v Vanderjevi zgodbi je kljub vsemu upanje. Ker naj bi Kobaia bila zrcalna slika zemlje, bi bilo potrebno le nekoliko sprememb, da bi Zemlja postal kot svoja utopična različica. Upanje še vedno obstaja!
Ta album se sicer ponavadi ne šteje med boljše Magmine izdelke, a osebno se mi zdi zelo privlačen. Sem velik ljubitelj te skupine in imam večino njihovih albumov, in ta album se mi zdi najbolj izviren. Zvok je tako unikaten, na albumu je mešanica tolikih vplivov iz precej različnih kotičkov sveta, kompozicije pa so tako dovršene, da mi je venomer, ko si zavrtim to ploščo, nov izziv. Še ena stvar, ki je pri Magmi čudovita, je ta, da nobena plošča ne zveni kot katerakoli druga, tako da vsak album prinese nekaj novega.
Kobaia je nedvomno album, ki bo privlačil tiste, ki imajo radi izzive in se ne bojijo poskusiti kaj novega. Zeuhl je vsekakor daleč oddaljen od "lepega" progresivnega rocka skupin kot so Genesis, Jethro Tull, Marillion, ali tudi Yes, in tudi Christian Vander vedno trdi, da ne spade pod to zvrst, a kljub temu je Magma pomembna za razvoj tega žanra. Še posebej je treba poudariti, da Christian Vander nikoli ne sprejema kompromisov. Vedno ustvarja glasbo, ki jo sam želi in ni odvisen od velikih založb in sodeč po intervjujih mu tako tudi ustreza. Raje ustvarja glasbo za dušo kot pa glasbo, ki bi prinesla denar, čeprav je očitno, da ima žilico tudi za lepe, skoraj "pop" melodije.
Ocena: 8,5 od 10.
na vrh