Gojira je v zadnjih letih postala ne samo najbolj prepoznavna francoska skupina, temveč je postala tudi ena najbolj priznanih skupin trenutno v metal sceni. Njihova popularnost se je dvignila še bolj, ko so pred štirimi leti izdali album »L'Enfant Sauvage«, ki je bil v večini dobra sprejet, predvsem pa je skupina pridobila še toliko več občinstva, tako da so njihovi koncerti pridobili na obiskanosti. Verjetno ni potrebno posebej poudarjati, da so medtem postali tudi eden najbolj zaželenih skupin v Sloveniji.
Od famoznega »Divjega otroka« so minila torej štiri leta. Pričakovanja so bila tu vsekakor visoka. Samo ustvarjanje in snemanje albuma se je zavleklo, ko je bratoma Duplantier umrla mati za rakom. Zaradi te tragedije sta brata Duplantier napovedala precej emocionalen in drugačen album, a obenem se je še vedno obljubljal izdelek, ki bo opravičil ime skupine. Torej, »Divji otrok« naj bi dobil spodobnega naslednika, čeprav je bil »Divji otrok« zgolj povzetek prejšnjih štirih albumov, ki je z dobrimi trenutki recikliral pretekle ideje, a daleč od tega kar je skupina pokazala poprej.
Kot prvo pokušino je skupina ponudila skladbo »Stranded«, verjetno najbolj komercialno naravnano skladbo doslej, ki je bila nalezljiva, groovy in emocionalna. Odzivi so bili mešani. Nekateri so bili razočarani, drugi navdušeni, da je skupina naredila malenkost drugačno skladbo, ki predvsem poudarja emocionalno stran. A za tem se je skupina oddolžila s skladbo »Silvera«, ki se odraža v bolj tipičnem stilu, kjer poleg močnih riffov dominira boben Maria Duplantierja, kar je pri Gojiri posebnost že od začetka. Upanje torej ni umrlo. Zaenkrat.
Skepticizem pa se vrne že ob pričetku albumu z zasanjano, atmosferično skladbo Shooting Star, ki napoveduje precej drugačen izdelek. Predvsem kaže na to, da je skupina porinila kompleksnost na stran, v ospredje pa dala bolj preprosto godbo, ki je prežeta z emocijami. Čisti vokal je bil občasno pri Gojiri prisoten že prej, vendar ima tokrat resnično pomembno vlogo, tako da je prisoten skoraj skozi cel izdelek. Gojira se hitro odkupijo s prej omenjeno »Silvera« ter »The Cell«, ki podata albumu več upanja, obenem potrdilo, da skupina ni odšla pretiravat z eksperimentiranjem. Po komercialni »Stranded« se vse skupaj pomiri z »Yellow Stone«, kratkim inštrumentalnim intermezzom.
V nadaljevanju ponudi skupina naslovno skladbo, ki bi jo lahko smatrali tudi kot osrednji del albuma. A vendar dotična skladba s svojo zasanjanostjo, hipnotičnimi »melodijami«, čistim vokalom in tudi razvlečenostjo ne zna ravno zadovoljiti vsakega poslušalca skupine. A glede na besedilo se lahko potrdi, da gre za najbolj emocionalno skladbo skupine doslej. Med drugim ima tudi komponento epičnosti, kar dela celoten album spet nepredvidljiv. Za tem Gojira seveda znova udarijo s skladbami Pray in Only Pain, ki kažeta skupino mogočno in agresivno, kakor se je dokazala s preteklimi izdajami. S skladbo Low Lands pa nekako sklenejo precej kratek album; še enkrat se pojavi zasanjanost in emocionalnost, nekaj malega pa je tudi agresivnosti. Za tem Gojira dodajo še zaključno akustično skladbo Liberation, s katero še enkrat želijo poudariti atmosfero izdelka, a kaj drugega kot filler Liberation na žalost ni.
Na splošno se lahko reče, da so Gojira do neke mere ostali zvesti svojemu stilu, čeprav je prisotnih kar nekaj ekskurzov, ki se kažejo v večji meri zasanjanosti, emocij, čistih vokalov. A prav to dela Magmo toliko bolj očarljivo. Ima več diverzitete kot predhodnik in ni tako predvidljiva. Pojavijo se tudi drugačne asociacije, čeprav gre pri agresivnih skladbah za precej tipično godbo, ki poudarja groove in nekaj kompleksnosti. Več je doom metal elementov in olepšav v stilu kasnejših Mastodon. Seveda pa kratkost in struktura skladb potrjujeta, da je skupina naredila album za večjo množico, ki imajo rade seveda preproste skladbe. Sedaj se pojavi tudi polemika, ali bo Gojira vedno bolj preprosta, ali gre zgolj za tisti en izdelek, s katerim se malce odmakne od svojega bistva. Zvokovno skupina ostaja močna, pohvaliti je treba tudi produkcijo, za katero je skupina poskrbela sama, brez vpletanja drugih oseb, ki bi album naknadno popravljali za potrebe založbe.
Po štirih letih so se Gojira uspeli vrniti z novim, drugačnim albumom, ki je oboževalcem krepko dal za mislit. Magma zna biti nekaterim s svojo emocionalnostjo in zasanjanostjo tudi trn v peti, čeprav gre za raznolik izdelek in obenem dokaz, da skupina ne želi zgolj reciklirati pretekle ideje, temveč poskusiti tudi kaj novega. Magma mogoče ni presežek ustvarjanja, a vseeno daje upanje in morebiti tudi nove smernice za prihodnost.
na vrh