Springsteen, Bruce: Magic

Ko sem letos pozno poleti slišal novo Springsteenovo pesem Radio Nowhere, sem se zares ustrašil, da so njegovi najboljši dnevi mimo. Ne preveč okusen egotrip s Seeger Session Bandom me je razočaral, zato sem upal, da so govorice o novem albumu z E Street Bandom resnične in da se bodo kmalu uresničile. Niti pomislil pa nisem, da že letos. Springsteen je tako v dobrih dveh letih izdal pet novih plošč: Devils And Dust, obe različici Seeger Sessions (navadno in American Land Edition), koncertno Live In Dublin in novo, 15. po vrsti, studijsko ploščo Magic.

Izvzemši že omenjen radijski hit (in nič več kot to) Radio Nowhere – takšne pesmi je Springsteen z izjemo albuma Human Touch ponavadi puščal v predalu – je nov studijski album nekakšen rezime njegovega dosedanjega dela. Osrednja pesem je prav gotovo Long Walk Home, ki je nostalgična, intimna in družbenokritična hkrati, torej takšna, pri kateri se Springsteenu ni treba postavljati v vlogo odrešenika (pesmi z The Rising) ali pa parodirati samega sebe (Seeger Sessions). Springsteenovi protagonisti so stari skoraj šestdeset let, dnevi eskapizma so že davno mimo, tudi resignacija jim je že znana, a vendar še vedno niso docela otopeli: njegov "roman" se nadaljuje in v njem je precej otožnosti, zaskrbljenosti in strahu ali raje tesnobe pred prihodnostjo. Busheva Amerika je po Springsteenu še veliko slabša od Nixonove, Carterjeve ali Reaganove … poti nazaj skorajda ni več. Ljudje, ki že itak živijo v mestih duhov, niso zgolj Nihče (iz pesmi Nothing Man na The Rising), ampak še manj kot to, če je to sploh mogoče. Nikjer ni ta aspekt bolje prikazan kot v naslovni pesmi, kjer Springsteen kot nekakšen šaman napoveduje, da izhoda pravzaprav ni. Prihodnost nam ne bo prizanesla, kot nam ne prizanaša sedanjost ("This is what will be"). O tem pričajo tudi pesmi Last To Die in Your Own Worst Enemy, medtem ko je v Livin' In The Future Springsteen za hip spet vklopil svoj prirojeni optimizem in za boljšo prihodnost izbrisal sedanjost. Ali pa se vsaj zdi tako. Pesem, ki bi po zvoku lahko mirno stala nekje ob pesmi Hungry Heart na albumu The River, je lahko tudi brezkompromisna potrditev sedanjosti, v kateri prihodnosti sploh ni.

Vendar je kljub temačni tematski noti Magic glasbeno vesel album, po tej plati bi ga lahko imenovali za nekakšnega naslednika Born In The USA; neprizanesljivost besedil ima največkrat zelo energično rockersko obleko, ki priča o tem, da Springsteen navkljub vsemu še ni vrgel puške v koruzo. Ne vem sicer, zakaj je zdaj moda, da mora biti zvok tako zelo kompresiran, da se separacija glasbil popolnoma izgubi, a pri nekaterih pesmih to pride prav, najbolj v Girls In The Summer Clothes, ki je ena najboljših pesmi na plošči; na videz vrnitev v mladost na jerseyjevsko obalo je pravzaprav v beachboysevski moment oblečen dokaz, da je tudi pri šestdesetih možno iskreno podoživeti mladost. Morda je pesem po drugi strani res varianta opisovanja krize srednjih let, kot je zapisal nek novinar, in slišati je bilo, da imata zakonca Springsteen težave, vendar je to njuna stvar. Na turneji sta spet skupaj in tokrat gospa Scialfa predstavlja tudi svoje lastne pesmi.

Springsteen je na novem albumu združil zvoke plošč Born To Run, The River, Human Touch in The Rising z novim, ki se kaže predvsem v načinu petja – springsteenovskega renčanja in golčanja ni več, tudi v najbolj rockerskih pesmih poje drugače, bolj mehko, a zato nič manj iskreno in prepričljivo. Zdi se, da se "nov glas" zelo lepo prilega pesmim, kot je Girls In The Summer Clothes, v naslovni je denimo bolj streetsofphiladelphijski, v zadnji, skriti pesmi, poklonu prijatelju in sodelavcu Terryju Magovernu, pa se vrne k zvokom z albuma Devils And Dust.

Turneja je že v polnem zamahu, nastopi so razprodani. Zanimivo bo slišati, kako bodo nove pesmi delovale na odru in kakšen glas si bo Springsteen nadel zanje. In seveda, čakamo studijsko nadaljevanje. Kot je povedal sam Springsteen, ni več toliko časa, da bi si lahko vzel sedem let med albumi. Ali pač?