Ena najbolj vznemirljivih zgodb preteklega leta je gotovo združitev klasičnih L.A. Guns. Da to je tista verzija skupine, v kateri sta končno znova skupaj kitarist Tracii Guns in pevec Phil Lewis. Dolga leta sta vodila vsak svojo verzijo zasedbe. Zelo lepo, a manjkal je tisti zaključni ščepec soli.
Tako združeni L.A. Guns, z nosilnima karakterjema v ekipi torej, so v lanskem letu izdali izvrstni povratniški album »The Missing Peace« in nastopili konec aprila istega na festivalu Frontiers Rock v mestecu Trezzo Sull'Adda. Streljaj stran od Milana, v italijanski Lombardiji torej. Album je izšel kasneje, tako da je bend sestavil nekakšen best of repertoar najbolj impresivnih trenutkov svoje kariere pri čemer se je oprl na preigravanje točk s prvih dveh albumov, pa tudi do kasnejših dveh, to sta »Hollywood Vampires« in »Vicious Circle« niso tistega večera v Milanu, ostali mačehovski. Bend je na koncertu predstavil tudi nove točke, ki jih najdemo na »The Missing Peace« in perfektno koncertno učinkovanje v družbi kultnih klasik, je že takrat potrdilo, da bo novi studijski album skupine pač vražji.
Če ponovimo je "Live In Milan" torej po 12. letih, prvi koncertni dokument skupine, potem, ko sta v skupini znova združila moči dve osrednji figuri zgodbe o L.A. Guns in sicer pevec Phil Lewis in kitarist Tracii Guns. V verziji postave, ki je zaigrala v Milanu so se nahajali še Michael Grant, ki je skupino v letošnjem marcu zapustil, pa basist Johny Martin ter bobnar Shane Fitzgibbon. Izredna ekipa in? Izredna koncertna predstava. Vsekakor imam pred seboj le avdio nosilec, obstaja pa tudi DVD, za katerega bodo zgrabili tudi tisi zanesenjak, ki so nemara obiskali lanskoletno izdajo festivala Frontiers Rock.
Kompaktno, z neverjetno borbeno angažiranostjo in vneto zavzetostjo. Tracii Guns ostaja tisti tihi podzemni kralj, ki bi v kolikor bi se karte zasukale drugače, danes lahko dominiral v svetu rock kitarista, prav na mestu Slasha. Dominira pa v soliranju in ostaja neverjeten. Briljanten soler. Tracii razvija in vzdržuje neverjeten občutek , izraža pravo elementarno pretanjenost s katero dozira solaže vseskozi spretno tudi z jedrnatim okraski rabe tremola ter filigranskih pull-off »zategljajev. Čeprav velja Grant za izredno tehnično dovršenega glasbenika in kitarista, pa ne prihaja do izraza. Niti ne sme. Tracii je od pamtiveka glavni in tako seveda opravi glavnino funkcije solo kitarista. Pravilno. Lewis, kot da ni izgubil niti trohice vokalnih moči in neverjetne karizme, ki daje od nekdaj tisti esencialni lesk edinstvene podobe klasičnih L.A. Guns albumov.
Novi časi, nov zagon. Novi prebitki testosterona v krvi starih mačkov! Polnokrvno prepričljivi dokument, zvočno neverjetno izpiljen, podrapan, potrgan, z leskom punk garaže in ravno prav umazan ter ravno prav ošiljen. Rockovsko prodoren, oster in nepopisno zajedljiv. Tako kot zna in zmore to skreirati in oživiti le kombinacija L.A. Guns, v španoviji z Gunsom in Lewisom. Upajmo, da tako tudi ostane na zrela leta delovanja skupine.
na vrh