Kaj za vraga? Neutolažljivi David Coverdale z novim koncertnim Whitesnake albumom? Posvečenim turneji »Forevermore«, posnetim dne 15.10.2011, na enem od koncertov v sklopu takratne japonske turneje in naslovom povzetim po enemu izmed tistih historično gledano prelomnih koncertnih dokumentov ere rocka, ki so ga leta 1972 izdali Deep Purple (dobro znani nekdanji Coverdaleovi delodajalci). Mož se ne pusti iztiriti. To je koncertni dokument, ki bo odslej lahko služil, kot izhodišče poglobljenih debat o novodobni vokalni koncertni formi Davida Coverdale in stopnji vokalne »izpuhtelosti, čerpav so v tem oziru najbolj merodajne "bootleg" izdaje.
»Live: In the Shadow Of The Blues«, izdan leta 2006, je bil zvočno preklemano trd! Bil je dokument, ki je definiral podobo novih koncertnih Whitesnake, Bil je dokument, ki je poklonil spoznanje, da se Whitesnake podredili svojo novo podobo metalski rušilnosti. "Made In Japan" poglablja tak občutek toliko bolj, kolikor bolj se občuti huda vokalna skrhanost in tudi občasna emotivna oropanost nekdaj »božjega šepeta« nepoboljšljivega lomilca ženskih src Davida Coverdale, za katerega so nekoč pregovorno trdili, da ga ni varno pustiti samega v sobi niti s svojo lastno babico. V svojih današnjih letih se Coverdale niti približno ne bi branil babic.
Če se je na »Live: In the Shadow of the Blues« Coverdale še "uspešno" skrival za zvočnimi efekti, je »Made In Japan«, po fazi medijskega razkrinkanja, ko je užaljeni in prizadeti Coverdale uradno sprva naznanil svojo upokojitev, pa si kasneje premislil, nov koncertni dokument, ki se kanček manj »šlepa« na efekte poslane od mešalne mize (Still Of The Night ostaja seveda v tem oziru tudi na »Made in Japan« konkretno obtežen s protetiko zvočnih tehnikov). Coverdale potiska na »Made In Japan« še naprej zvočno špuro novih Whitesnake razvoju rušilnosti in trdote. Izpolnitev takšne želje je s strani kitarskih vračev Reba Beacha in Douga Aldricha, uresničljiva s peresno lahkoto mimobežne rotacije mezinca leve roke. Ob polnoči, če želite. V zadnjih letih Coverdale tudi izdatneje gradi na tem, da lahko opravljajo spremljevalne vokale enakovredno prav vsi člani skupine na odru. Prizaneseno ni niti bobnarskemu divjaku Brianu Tichyju. Ste uganili zakaj? Odgovor je bil podan že v prvem odstavku. V takšno zvočno posodobljeno strukturo redefinicije zimzelenih Whitesnake standardov, kot tudi novih »Forevermore« skladb, je obubožani Coverdaleov vokal udobno zleknjen in tam uspešno preživi koncertno preizkušnjo!
Ko je čas za refrenski napev, se Coverdaleov vokal potuhne v srednji liniji, ki je prirejena tako, da pevec varčuje z energijo, spremljevalni vokalisti pa v odlično harmoniziranih zborovskih napevih generirajo zahtevano melodijo znamenitih refrenskih napevov, v katere se spontano vklaplja fanatična japonska publika, ki jih opazke v tej recenziji, še zdaleč ne zmotijo. Potem je tu dodatno ukradenih 15. minut koncerta na rovaš bobnarske solaže in kitarskega soliranja obeh kitaristov, tako da je Coverdale dejansko vokalno vpet v vsega slabo uro koncertne igre. So trenutki, kjer je obličje zlatih let velike forme enega najznamenitejših vokalov ere rocka poslušalcu uspešno zbližano, vendar pa zahtevajo ti trenutki nekaj več zbranosti in vztrajnega brskanja. Takšen trenutek je denimo še vedno dostojno odpeta kitica v Love Ain't No Stranger, pa uvodni del sicer odlične nove skladbe Forevermore, kjer se občasno uspešno zaiskri tisti znameniti okajeni žametasti vokal legendarnega pevca. A so ti trenutki pač za nove čase zreducirani. Vokal je živi instrument. Ko se skrha, se ga ne da nadomestiti. Tako je Coverdale, ki s svojo EMŠO številko na sceni med veterani rocka nikakor ni osamljen v težavah vzdrževanja vokalne forme, prefrigano prilagaja svojo odrsko predstavo. Patetično pa je spoznanje, da je morala skupina »prištukati« za poldevet minutno verzijo Still Of The Night še nasneti izhod (We Wish You Well) – to običajno ni karakteristika koncertnih albumov.
»Made In Japan« prihaja na tržišče kot koncertni CD z dodartnim bonus CDjem insertov »tonskih preizkušenj« - kar je nedvomno zabavna izkušnja ter DVD/Blue Ray diskom. Konkretni »kartonasti sendvič« torej. Kupili ga bodo najbolj goreči Coverdaleovi fani in vsi ostali, ki ne vedo kam z denarjem. Modri bodo ostali pri poslušanju koncertne rock klasike imenovane »Live… In The Heart Of The City« (1980) in posnetku, ki je izšel pred dvema letoma preko založbe Frontiers Records imenovanem »Live At Donington« (izvira iz turneje obdobja promocije albuma »Slip Pf the Tongue«). Koliko je resnice podane v oceni tega albuma boste imeli kmalu priložnost preveriti na lastna ušesa in oči, ko se Whitesnake v letošnjem juniju znova odpravijo na staro evropsko celino, kjer bodo obiskali 15.06.2013 tudi nam bližnji Zagreb!
Sicer ni ničesar drugega očitati temu dokumentu, kot to, da je prilagojen novodobnemu dometu Coverdaleove vokalne interpretacije Coverdale je dober, da si sploh upa izdati koncertni album v tem oziru, saj je izdelek zaradi adaptacij v marsičem nujno kakovostno limitiran in ne dostavlja zahtevane strastne ekspanzivnosti, s katero so nas Whitesnake razvajali v osemdesetih.
Material je v novih časih odigran na izjemnem profesionalnim nivoju. V skladu z navodili in zahtevami šefa. Coverdale je vedno novačil najboljše in najdražje glasbene legionarje, zato ne gre niti za hip dvomiti o briljantni eksekuciji materiala na »Made In Japan«. Všečen pa bo zlasti tistim, ki imate radi glasbeni karakter igre na vso moč, podrejeno navitemu in skrajno nametaliziranemu zvoku. Ne pozabimo znova dodati, da je le ta večinoma dodobra oropan bluesovskega sentimenta zlatih Moody Marsden časov, s čimer se je tako prekleto težko sprijazniti, vselej ko nannese beseda o aktivnostih novo-milenijskih Whitesnake.
na vrh