»Here is the song for ya!!!«, vsem dobro znani »vrisk« ultimativnega in legendarnega prvega glasu najbolj popularnega glasbenega plazilca planeta Zemlje, nas sooča v istem letu še z eno koncertno izdajo!Bela kača je torej v letošnjem letu usekala že drugič! Z drugim dvojnim koncertnim dokumentom. Aprila z »Made in Japan«, Julija pa še z »Made in Britain« skupaj z dodatnim CDjem »The World Record«. Prvi CD nove izdaje z naslovom »Made In Britain« izvira s koncertov po Britanskem otočju v decembru 2011 (vil se je drugi del Britanske turneje), drugi CD naslovljen kot The World Record pa je povzetek nastopov s koncertov po Evropi, ZDA, južni Ameriki. Vse posvečeno promociji albuma »Forevermore« (2011).
V zadnjih letih je postalo več kot jasno, da se Coverdale odlično počuti v novih časih. Mladi žrebci, ki zapolnjujejo postavo današnjih Whitesnake zbrani ob ljubljenem vodji Davidu Coverdaleu, vračajo možakarja v divja leta mladostniške razposajenosti, pravzaprav na nek način osvobajajo, polnijo z energijo. Vendar se Coverdale ne odreka svoji zrelosti in premišljenosti. Ostaja zvit falot kar je garant preživetja skupine tudi v zrelih letih Coverdaleovega glasbenega udejstvovanja! Coverdale je na odrih zadnja leta izjemno sproščen, ne skopari s svojim zabavnim temperamentom, ko izkorišča veščino redkih frontmanov, ki sliši na ime »spretno izbiranje besed«, da »kupi« množico. Vselej je pozitivno naravnan in kot vselej ostaja tudi velik gentleman, ki te »kupi« že če te le bežno ošvrkne s pogledom prodornega lesketa. Možakar je poln šarma in velike karizme. Ni kaj. Četudi so njegova zlata leta vokalne interpretacije, ki je pustila v zgodovini rock glasbe neizbrisen pečat, ostala konkretno za njim, ostaja njegova statua, figura ali karkoli pač hočete, še naprej esencialen gradnik prav vsake, še tako nedolžne Whitesanke finese.
V sloganu otvoritvene »Best Years« prvega ploščka razvajajo Whitesnake koncertna občinstva Velike Britanije konec decembra 2011 z vehemenco takojšnjega zavojevanja, ki vžiga hipoma. Prvi CD je precej trši, precej bolj kompakten in je zbližan z avtentičnostjo koncertnih dogodkov.
To lahko zaključimo hipoma že s samim pogledom na standardni razvoj dogodkov na koncertih, ki jih ponuja set lista. Coverdaleov vokal se zgledno drži, seveda je šel naknadno skozi nekaj studijskih popravkov in olepšav. V uho zbodejo nasneti vriski izhodnih ali vhodnih delov v posameznih skladbah, za katere je jasno, da jih Coverdale že davno ne zmore več. Jasno je, da so nasneti, tega ne presliši niti najbolj gluho uho ležeče na dnu najglobljega oceana.
Repertoar je zastopan tudi z »Good To Be Bad« skladbami, ki v živo učinkujejo precej bolj prepričljivo, kot na povprečnosti studijskega izvirnika. Ekipa glasbenikov ostaja fantastična. Vokalne harmonije opravljajo, poleg fanatično zavzete igre na instrumentih, domala brezhibno. Coverdale se lahko v takšnem okolju varno in sproščeno nasloni na moč, navdušenje, željo po dokazovanju in seveda suvereno obvladovanje dela, svoje spremljevalne ekipe. Profesionalizem je profesionalizem. In Coverdale to dobro ve. Vedno si je lahko privoščil najboljše glasbenike. Najboljše in tudi najdražje. Kiksev torej ni.
Riffovska voltaža je strupeno popadljiva, solaže popolna pravljica enkratnega kombiniranja hitrosti ter filigransko čiste igre, ki ne pozna zgrešeno ustreljene note. Kontrola Reba Beacha in Douga Aldricha je izjemna, dvojec pa je v vsej dekadi službovanja pri Coverdaleu razvil izredno medsebojno vez telepatskega zaznavanja. Prvi album je torej tisti pravi koncertni album. Na njem so vsi največji hiti zasedbe, katere v repertoarju »zmotijo« občasno skladbe zadnjih dveh albumov, na čelu z odlično otvoritveno solucijo v agresivnem a retrozvočnem riffu skladbe Best Years, ali na sredini z eno najlepših skladb novejše Whitesnake kariere Forevermore. Jasno je, da igrajo Whitesnke v novem mileniju »heavy metal blues«. Kdor išče tukaj slučajno Moody/Marsden magijo, bo (enkrat več) popolnoma oplel.
Drugi plošček predstavlja (izjemi sta Slide It In ter otvoritev z Bad Boys), kljub zavajajočem naslovu, »ostanke«. Ti so dokaz, da se je set lista skozi turnejo zasedbe menjala. In ti, tako imenovani »ostružki«, so namerno pahnjeni na drugi plošček. Večinoma gre za novejše skladbe in pa zaključni krešendo kombinacije Deep Purple klasik Soldier Of Fortune (v že znani »a capella« režiji) ter tornada Burn/Stormbringer. Vsekakor so na ta plošček pahnjene tudi jamm točke, kot je to The Badger, pa nadalje The Snake Dance in seveda navzkrižni solerski ogenj Beacha ter Aldricha (Pistols At Dawn). Vsekakor esencialno dokumentirani drugi CD, vseeno pa se poraja vprašanje, zakaj Whitesnake niso izdali koncertnega posnetka s celo koncertno set listo, brez rezov in prilagoditev. Temeljni odgovor leži, kot na dlani. Bil bi namreč (le) enojen. Koncerti skupine v novem mileniju namreč ne trajajo dlje, kot uro in dvajset minut. Coverdale ne zdrži več. Sami se lahko prepričate že ob poslušanju prvega CDja te izdaje, kjer je kup časovnih »mašil«, ki »umetno raztegujejo« koncert v dolžino časovnih karakteristik. Če pa bi formatiral iz obeh ploščkov pravo koncertno set listo, bi postalo nemudoma jasno, da je ta prirejena tako, da lahko Coverdale razporedi moči preko minutaže koncerta in izvleče svojo vokalno predstavo kredibilno.
Občutek je, kot da so Whitesnake želeli pred domačim občinstvom dostaviti dodatno intenzificirano in naelektreno koncertno vzdušje. Plošček »Made In Britain« deluje v zvočni zgoščini še bolj kompaktno, v distorziji še bolj rušilno sesipajoče, celo Coverdaleov vokal izcimi iz sebe več otipljive vokalne vsebine (deluje bolj sveže, z večjo dozo prepričljivih emocij), kot je to moč užiti na koncertnem albumu »Made In Japan« (2013), ki nikakor ni »oropan« naštetih karakteristik. Skratka, nov dokument koncertne odisejade »Forevermore« turneje, ki se je raztegnila celo v letošnji junij, dokazuje, da so Coverdale in njegovi Whitesnake pajdaši nepopustljiva garda rock 'n' rolla, ki se nikakor ne misli upokojiti. Glede na to kako zavzeto in razposajeno deluje »pomlajeni« Coverdale na odru, V kolikor mu bo zdravje dobro služilo tudi v prihodnje, potem Whitesnake tega niti v sanjah ne smejo storiti. Vsaj v časovnem intervalu naslednjih 15. let nikakor ne.
na vrh