Sepultura. Ime, ki je dandanes še vedno mnogim trn v peti, čeprav je že od odhoda Maxa Cavalere minilo dvajset let, a pri starih oboževalcih zamera še vedno traja, kar je logično, ker Sepultura so se precej spremenili in ta sprememba večini ne ustreza. O tem bi se lahko dolgovezilo v nedogled, zato je bolje te zadeve pustiti na miru.
Sepultura oz. trenutna različica te nekoč legendarne skupine se je vrnila po skoraj štirih letih z novim izdelkom, ki je nasledil The Mediator Between Head and Hands Must Be the Heart iz leta 2013, ki nekako ni prejel najboljše odzive. Posledica je bila predvsem neustrezna produkcija Rossa Robinsona, ki je hudo zamero skuhal že pri albumu Roots, a tudi pri zadnjem albumu ni opravil ravno briljantnega dela. Sepultura so se očitno le izučili in se odpravili k priznanemu producentu Jensu Bogren, ki ima odlične reference. In kolikor je pri Bogrenu znano, tu ne bo »šparanja«. Pričakovanja so nedvomno lahko visoka.
Machine Messiah, 14. studijski album skupine, se odpre mirno z naslovno skladbo, kjer izstopa speven vokal Derricka Greena, kar je precej nevsakdanje, čeprav je Green pokazal svoje pevske sposobnosti že na prejšnjih albumih. Skladba se počasi razvije, na koncu dobi nekaj udarnosti, a hudih potresne dejavnosti ni. Deluje, da se je Sepultura še bolj resno odločila razvijati konceptualno naravo tega albuma. Z drugo skladbo I Am The Enemy pokaže Sepultura svojo agresivno stran. Skladba je sicer hardcorovsko naravnana, kar ni nič novega, a preseneti trenutni bobnar Eloy Casagrande z blast beati in hitrimi pedali v breakdownu. Phantom Self je eno večjih presenečenj na albumu. Skladba postreže na začetku s tribal tolkali, kasneje pa pokaže, da ima zanimivo strukturo, ritmično razgibanost, najbolj pa pritegne soliranje Andreasa Kisserja, ki se nadgrajuje z violinami gostujoče skupine iz Tunizije. Vsekakor močna skladba, ki je za Sepulturo precej progresivno naravnana.
V nadaljevanju je prisotnih kar nekaj presenečenj. Ne prepriča vsaka skladba, vendar na koncu se izkaže, da gre za močan, razgiban in dodelan izdelek. Izstopa recimo inštrumentalna skladba Iceberg Dales, ki se vseskozi nadgrajuje, zaradi odličnega bobna pa navduši s svojo tehnično dovršenostjo. Ena bolj zanimivih skladb je Sworn Oath predvsem zaradi svoje bolj kompleksne narave in nevsakdanjosti. Skladbi Silent Violence in Vandals Nest bosta navdušili s svojo agresivnostjo. Še posebej Vandals Nest ima izrazit thrasherski naboj. Album se sklene z malce bolj morbidnim Cyber God, ki poudarja samo sporočilo tege albuma. Tematika albuma je usmerjena na robotizacijo družbe in njenih posledicah. Sepultura skuša kritizirati današnjo družbo na različne načine. To se je v zadnjih letih pokazalo s konceptualni albumi ter bolj intelektualnim pristopom pri besedilih. No, tudi tokrat ne odstopa od svojih zamisli.
V zadnjih dveh desetletjih gonilo Sepulture predstavlja kitarist Andreas Kisser. Pri preteklih izdajah je na čase delovalo, da se je Kisser iztrošil, a pri Machine Messiah delujejo ideje sveže in inovativne, kar je za skupino, ki je na sceni več kot tri desetletja, več kot pohvalno. Albumu sicer ne bi pripisovali zgolj hvale, namreč ni čisto vse prepričljivo. Določene predeli so malce razvlečeni, a na srečo ni občutka umetnega podaljševanja. Produkcijsko je zadeva resnično izjemna, tudi zvokovno Sepultura prvič v dveh desetletjih deluje masovno. Kisserjeva kitara prepriča, prav tako odlično bobnanje, ki je ključnega pomena pri Sepulturi. Eloy Casagrande bo s svojim stilom naredil zanimiv tudi najbolj preprost riff. Tudi Greenov vokal je izrazit in močan. Predvsem pa je treba pohvaliti njegove sposobnosti raznolikega petja. Ostane le še basist Paulo Jr., ki ostaja v ozadju in je le podpornik kitare, o kakšnih izstopajočih linijah pa tu nima smisla govoriti, tako da Paulo Jr. žal ostaja šibka točka skupine.
Težko si je bilo predstavljati, da lahko trenutna verzija Sepulture po toliko letih ustvari tako prepričljiv izdelek. Machine Messiah je kljub kakšni pomanjkljivosti najmočnejši izdelek Sepulture, odkar je v skupino prišel Derrick Green. Album je razgiban, dodelan in poln presenečenj. Z vpeljavo progresivnih vložkov pa se poraja še veliko upanja za vnaprej. Sepultura mora zgolj ostati pri sposobnih producentih in premišljeno pristopiti k pisanju novega materiala ter si očitno tudi vzeti čas.
na vrh