V zadnjih 22 letih se je na alternativni glasbeni sceni zgodilo marsikaj prelomnega. Predvsem je to postal čas, ko je alternativni rock res prešel v zavest povprečnega poslušalstva – za to je poskrbela predvsem Nirvana, za to pa so se prej trudili že razni R.E.M., The Cure ipd. Ustvarjenih je cel kup novih žanrov, od post-rocka pa do blackgaza (mešanica shoegaza in black metala). Izide noro število albumov, ki prebijejo počasi umirajočo glasbeno industrijo, ki se šibi pod pritiskom kapitalističnega trga – od Pumpkinsovih Siamese Dreams prek OK Computer in Kid A Radioheadov do lanskih povratnikov (pionirjev na svojih področjih) Soundgarden in Godspeed You! Black Emperor s King Animal in 'Allelujah! Don't Bend! Ascend!. Radioheadi so na primer z In Rainbows spremenili internetni glasbeni trg z opcijo »plačaj, kolikor hočeš«. Pomembnih presežnikov je še in še. Ampak v vseh teh letih je bil morda najbolj pogrešan na dotični sceni prav en poseben album. Kajti v teh dobrih dveh desetletjih ni bilo izida tretjega albuma pionirjev shoegaza My Bloody Valentine, benda, ki je leta 1991 (ki je nekako prelomno leto alternativne glasbene scene) izdal nepozabni Loveless in s tem zakoličil temelje shoegazu ter zbral pravi kult okoli sebe.
My Bloody Valentine so se sicer že pred leti ponovno združili za nekaj ekskluzivnih nastopov, vendar ni iz tega nastalo ničesar konkretnejšega. Do tega je prišlo šele lani, ko je Kevin Shields dokončno najavil, da bo novi MBV album izšel do konca leta 2012. Bend je tudi napovedal kopico datumov v letošnjem letu (reportažo s koncerta iz Londona, ki se je dogodil januarja letos, si lahko preberete TUKAJ), kjer so napovedali, da bodo igrali tudi novo plato, zato je bila celotna slinasta srenja prepričana, da se tokrat Kevin Shields ne šali (namreč je že nekajkrat napovedal izid tretjega albuma benda, te napovedi pa se vlečejo že od leta 1996; prav tako je bend snemal album Loveless več kot dve leti, saj Shields ni bil zadovoljen z nobenim studiom, teh so zamenjali več deset, zaradi česar je založba Creation Records skorajda bankrotirala). Bend je postavil na splet tudi novo spletno stran, kjer je sicer pisalo le, da se odpre kmalu – z novo vsebino in spletno trgovino. Shields je še najavil, da bo album na voljo zastonj. Do konca leta 2012 je torej morala spletna stran prejeti res lepo število refreshov. Shields se je moral kar fino nasmejati, ko je gledal promet na svoji spletni strani. Kajti 1. januarja minuto v prvo uro dneva novega albuma še ni bilo. Del interneta, kjer se zadržuje alter glasbena scena, je itak ponorel, Shieldsa so že dajali na vislice, na grmade, pod giljotine… ampak na kratko – Shields vseeno ni zavlekel celotne zadeve za dve leti in bil precej bolj milosten do svojih fanov. Album m b v, tretji studijski album My Bloody Valentine, je izšel 2. februarja 2013. Vendar je v trenutku, ko je bend osvežil novo stran, kjer je bil tudi novi album, ta popolnoma propadla. Naval je bil tako velik, da serverji niso zmogli takšnega prometa, kar je za nekaj ur povsem onemogočilo dostop do albuma. Dejstvo je tako preprosto – pomp okoli tega albuma je bil hudo velik.
Sam album, ki vsebuje povsem novih devet skladb, se nekako deli na tri dele: na t. i. Loveless 2 del, na Bilinda Butcher del in na zadnji, sodobni My Bloody Valentine del. Tak občutek razdelitve albuma sem dobil že po prvem poslušanju. Prvi trije komadi – »she found tomorrow«, »only tomorrow in »who sees you« - imajo zagotovo občutek, kot da so vzeti iz obdobja, ko je nastal Loveless. Ni občutka, da so nastali zdaj, ampak sledijo zelo podobni formuli, kot komadi na Loveless. Morda so nekoliko manj spevni oz. imajo manj tistega »catchy« momenta, ki tako močno krasi bendovo drugo plato. Vseeno je produkcija zelo drugačna, morda nekoliko bolj zrela, vsekakor pa se tu najbolj loči od komadov, kot so recimo »Loomer«, »Sometimes« in »Soon«. Kitare niso tako ostre, basovske frekvence ne presegajo spodnjega in zgornjega nivoja šuma. Da je Kevin Shields v teh 22 letih spremenil svoj način produciranja, dokazujeta tudi remastra prvih dveh albumov – Shields ju je izdal lani.
Naslednji trio komadov zaznamuje Bilinda Butcher. Predstavljajo nekakšno prehodno fazo med Loveless-ero benda in novo ero. Bilindin vokal jih naredi zelo reminiscentne na predprejšnje desetletje, hkrati pa so ti aranžirani bolj eksperimentalno, bolj nekoherentno, vendar hkrati v maniri, ki jo Shields raziskuje s temi tako drugačnimi kitarskimi prijemi, s tem lebdečim distorziranim ozadjem, kateremu Bilinda na nek način sledi, po drugi strani pa še vedno skuša držati neko solo linijo. Vsekakor ta trio – »is this and yes«, »if i am« in »new you« - predstavlja odmik od bolj spevne prejšnje trojice in Lovelessa. Lovi se med preteklostjo in sedanjostjo, med dvema zvokoma, med dvema odnosoma. In čeprav deluje zato nekoherentno, kronološko nekako veže prvo trojico in zadnjo trojico komadov.
»In another way«, »nothing is« in wonder 2« so več ali manj to, kar smo pričakovali tako dolgo. Nekaj novega, nekaj svežega, nekaj… presegajočega. Seveda je fino poslušati Loveless in mnoge kopije tega, nenazadnje celo z »Loveless 2« albumom ne bi bilo nič narobe – mnogim bi bilo to veliko bolj všeč, kot pa dejanski novi album, torej m b v. Vendar so prav te tri skladbe dokaz, kako drzen je Kevin Shields v svojem raziskovanju zvočnih form. Eksperimentalni helikopterski zvoki, efekti, ki presegajo tremolo ročko, distorzijo in reverse reverb, vokal Bilinde, ki stopi ven iz tistega, kar zna najbolje, ki stopi iz nekakšne cone udobja in se preizkusi v bolj nekonvencionalnih tonih in stilih petja. Kevin Shields vsaj minimalno še vedno ohranja neko pop spevno noto, vendar v tistih res minimalnih količinah, morda ravno toliko, da še vedno lahko povežemo nove zadeve s prejšnjimi. Vseeno je trojica, še posebej zadnji »wonder 2«, drastično drugačna od predhodnih šestih komadov, pa ne le v tem, da je prisotna večja eksperimentalnost, ampak tudi stilistično predstavlja velik korak na drugačno pot v zvoku. To je v bistvu najbolj pametna odločitev, ki jo je Kevin naredil – Loveless je v dotičnem stilu predstavljal popolnost, zato je moral poskusiti z nečim novim.
Vokal in s tem besedilo sta skozi cel album spet več ali manj močno zamegljena, kot smo seveda navajeni pri My Bloody Valentine; težko je razbrati, kaj Bilinda oz. Kevin dejansko pojeta. Neka anekdota pravi, da je Kevin Shields dejal, da bo naredil spletno stran, kjer bo ocenjeval poskuse ugotavljanja besedila njihovih skladb, ki se tako pogosto (in v zelo različnih oblikah) pojavljajo na internetu. Velikokrat je že poudaril, da najbolj pogoste interpretacije vokala niso niti blizu pravemu besedilu. To dodaja bendu še neko dodatno skrivnostnost, ki poslušalca sili k večkratnemu poslušanju, s tem pa mu prav to omogoča odkrivanje tega noro velikega števila vzorcev in plasti neskončno globoke zvočne kulise benda.
Zanimivo je, da Kevin Shields poje le na dveh komadih, kar je velika škoda, saj je prav dvojec teh fantastičnih vokalov, torej Bilindinega in Shieldsovega, prinesel My Bloody Valentine ta specifičen šarm, ki ga morda na m b v manjka. Ni tiste mehke prikupnosti dveh sanjavih vokalov, ženske in moškega, kar samo po sebi ni slabo, sploh, če je Shields želel odmik od prav tega, vendar se mi zdi, da se na m b v najbolj pogreša prav to, celo bolj kot bolj zapomnljive, »catchy« melodije ali pa večja koherentnost albuma. Res je tudi, da odnos med Bilindo in Kevinom še ni takšen, kot je bil (in morda tudi nikoli ne bo; bila sta namreč par), kar zna tudi botrovati manjkanju skupnih delov.
M b v ni Loveless. In prav je tako. Loveless je bil pač popoln, popolnost pa je nemogoče preseči. Za m b v se je zato Kevin Shields odločil, da bo predvsem drugačen, da ne bo pač Loveless 2, kar bi bilo morda najlažje. M b v vseeno ostaja vse, kar My Bloody Valentine krasi – večni napredek, večno zvočno raziskovanje, večno odločanje med tem, ali naj bodo pop ali eksperimentalen bend, ali naj pridobijo fane ali naj jih raje spodijo. M b v je logični naslednji korak benda, ki pa benda ne bo odrešil (morda večne) Loveless slave. Čakanja vredno ali ne, m b v je tu.
na vrh