Matic Marentič je nadvse obetaven glasbenik, aranžer, komponist, kitarist in pevec, ki je v lanskem septembru izdal svoj samostojni studijski prvenec naslovljen s črko »M«. Ambicioznosti ter podjetnosti 21. letnemu mladeniču iz Postojne zagotovo ne primanjkuje in ne glede na njegovo mladost, je fant že nabral nekaj zlata vrednih izkušenj kilometrine. Igranja kitare ga je med drugim učil sam »presvetli« kitarist zasedbe Mary Rose Eki Alilovski, nekaj elementarnih korakov v svet rocka mu je pokazal njegov oče Igor (mimogrede postojnski župan), s katerim sta igrala skupaj v zasedbi Črna gradnja.
Album »M« prinaša sveženj 14. skladb, ki jih je v celoti napisal Matic, večino besedil pa so zanjo prispevali drugi sodelujoči. Gre za album, ki je predstavnik vzdrževanja hardrockovske zapuščine preteklih dejanj slovenskih glasbenikov, pa tudi mednarodne hard rock scene. Od slovenskih zasedb mlajše generacije lahko sem uvrščamo npr. Pelhan, Forgotten Eden, Broken Arrow, sam melos in sentiment albuma pa zagotovo dolguje zahvalo vplivom starejših zasedb, kot so Mary Rose, kaj hitro trčimo tudi ob Šank rock, tudi Rdeči Baron, seveda pa ne gre prezreti vpliva svetovnih zasedb prepoznavnega hard rock pedigreja, kot so Whitesnake, Mr. Big, Bon Jovi, Van Halen, Def Leppard, Scorpions in še kdo v tej špuri.
Fantu je vsekakor treba čestitati za velikopoteznost, ambicioznost in pogum. Na to opozarja že pogled na samo zgoščenko. Od oblikovanja, do vseh pomembnih detajlov, kot je med drugim tudi odtisnjena črtna koda na »tray cardu«, kar pomeni, da lahko ta album kupite na Petrolovih poslovalnicah (slovenske trgovine z glasbo so tako ali tako propadle). Sama glasbena substanca skladb po pričakovanju ne prinaša glasbene revolucije, pač pa se v aranžmajih naslanja na preverjeni format melodičnega hard rocka, kjer v artističnem smislu ne moreš povedati ali odkriti česa novega.
Matic je torej rocker. Material nakazuje zlasti zavoljo bogate kitarske igre, ki jo razkazuje Matic na albumu, da bi lahko možakar posnel v celoti instrumentalen album, a se je odločil tudi za vključitev vokala. »Debelih« 13. skladb izkazuje, da je mladi glasbenik poln potentnih idej, ki jih je prav lepo embalažiral v muzikalično spevnost glav in repov, predvsem pa je vseskozi jasno, da je Matic v prvi vrsti kitarist. Na albumu je postreljal nekaj izjemnih kitarskih lekcij, ki znotraj iskrive in atraktivne solistične zabele, vseskozi vzdržujejo visok nivo muzikaličnosti. Torej. V občem seštevku je album »M« kvaliteten studijski prvenec. Nasploh glede na mladi staž tega glasbenika, ki je pokazal, da se razvija v močnega aranžerja in komponista.
Na Slovenskem smo lahko samo veseli, da se mladi glasbeniki, kot je Matic še vedno navdušujejo nad danes v mnogočem »arhaičnim« in izumirajočim glasbenim žanrom, ki je, da ne bo pomote, silno zahteven kar se tiče aranžiranja, pa tudi izvajanja. Zakaj pa mislite, da mrgoli pri nas vseskozi toliko punk bendov? Ker ga je pač najlaže igrati. Kakorkoli obračamo, pa material na albumu »M« ne skriva nekaj trenutkov začetniške naivnosti, ki so sicer povsem neboleči in zavoljo zagnanosti Matica pravzaprav simpatični. Čeprav ne gre trudu niti kanček oporekati in je vsega spoštovanja vreden, bi bili lahko nekateri deli posameznih kompozicij muzikalično še bolje definirani, optimizirani v smislu boljšega medsebojnega ujemanja v navezah kitica, refren, predrefren, mid-eight pasaža. Zato ostaja v prihodnje še nekaj rezerve v doseganju večje kompaktnosti skladb. Na to vpliva še en faktor. Nekaj skladb je celo kanček predolgih in roko na srce. Zadoščalo bi jih deset. Torej krčenje aranžmajev, prebiranje najboljših idej med najboljšimi in piljenje izbora najboljših idej, vodi v potencialno nadgradnjo glasbeno izpovedne vizije. To je bolj kot ne, nasvet za prihodnje. Melodični hard rock je namreč lahko zelo »pasji«, v kolikor pri poslušanju ne »zgrabi« na prvo žogo. Pri tem lahko odločajo nianse, recimo nepravilno postavljene harmonije večdelnih vokalnih napevov v aranžmaju itn… Torej se na albumu še skriva nekaj neizkoriščenega izpovednega arzenala oziroma rezerv. In kot rečeno. Žanra hard rocka in AORa sta izjemno zahtevna zalogaja v produkcijskem in komponistično aranžerskem oziru. Zato Maticu ne gre oporekati velike srčnosti in poguma, ki ga je prelil na ta album.
Vokalno je Matic sicer soliden pevec. Vendar ne tudi briljanten, kot nista briljantna ne Steve Vai, ne Joe Satriani. V melodijah je točen, prav tako se metrično povsem dobro znajde. Le z vokalno močjo niha in je ne uspe razvijati do optimuma. Vendar pa od Matica, ki se vokalno razvija in raste, ni šlo pričakovati, kaj šele zahtevati, da bi oddelal vokalne dolžnosti na najvišjem nivoju oziroma na nivoju Sergeja Škofljanca (San Di Ego, ex-Requiem) ali Žanila Tataja – Žaka (Mary Rose). Fant poje torej solidno, a bo treba še pojesti kakšen krožnik domačih žganc.
»M« je, kot studijski prvenec, zelo lep glasbeni dosežek, sploh glede na obubožano slovensko hard rock sceno, na katerega je lahko Matic s kolegi, ki so mu pomagali pri snemanju, več kot ponosen in ga lahko z največjim užitkom kredibilno zastopa na slovenskih odrih. Glede na izreden glasbeni talent, ki pooseblja karakter tega glasbenika, gre v prihodnje pričakovati tudi naglo artistično zorenje, kar se bo zagotovo odražalo tudi na Matičevih prihodnjih studijskih dokumentih. Do takrat pa mu zaželimo vso srečo in veliko ustvarjalnega zagona.
na vrh