Zappa, Frank: Lumpy Gravy

"Lumpy Gravy" je prvi Frankov album, katerega je posnel samo pod svojim (celim) imenom, se pravi kot Frank Vincent Zappa, ter prvi brez njegovega tedanjega spremljevalnega banda The Mothers Of Invention. Edina njihov člana, ki na albumu sodelujeta kot člana orkestra sta saksofonist Bunk Gardner in klaviaturist Don Preston medtem, ko so ostali, kot denimo basist Roy Estrada, trobentač in pevec Motorhead Sherwood ter "Indijanec" skupine, bobnar Jimmy Carl Black, po večini posneti v vlogi govorcev bolj ali manj absurdnih dialogov ter tvorcev nekaterih nadvse sočnih zvokov, ki poslušalcu bodisi razgibajo trebušne mišice bodisi ga šokirajo s svojo bizarnostjo-možnosti sta samo dve. "Lumpy Gravy" je obenem tudi Frankov prvi album, kjer se je širšemu glasbenemu občestvu predstavil ne samo kot komponist in igralec rock glasbe temveč tudi kot izvrsten ustvarjalec orkestralne glasbe. Album je namreč absurdna, a nadvse učinkovita mešanica obojega. Frank je "Lumpy Gravy" na naslovnici opisal kot "nekonsistentno delo, ki je bilo prvotno mišljeno kot balet toda najbrž ni izpadlo kot tako". Album je sestavljen iz 22ih med seboj povezanih sekcij, pretežno orkestralne glasbe z vmesnimi absurdnimi govorjenimi dialogi in grotesknimi zvočnimi efekti, ki segajo od oglašanja zvončkov do smrčanja in riganja. S to kombinacijo najvišjih (klasika) in najnižjih (absurdni zvoki) artističnih aspektov resne in popularne glasbe je bil Frank za tisti čas nedvomno nadvse radikalen in provokativen, sicer pa je ta pristop postal kar nekako standarden za njegovo celotno kariero. Čeprav ne gre za prvi rock album, ki je bil posnet z orkestrom (The Moody Blues so izdali "Days Of Future Passed" že leto prej) gre brez dvoma za še eno inovativno kreacijo daljnosežnega vpliva za razvoj progresivnega rocka.

Frank, ki je bil do tedaj v širši zavesti uveljavljen predvsem kot rock glasbenik (zelo nekonvencionalne vrste sicer pa vseeno je večina njegovih del do tedaj temeljila na neusmiljeni satirični abominaciji tedanje popularne rock glasbe) tu prvič v svoji karieri sodeluje s štirideset članskim orkestrom, kateremu je dal nadvse absurdno ime - Abnuceals Emuukha Electric Symphony Orchestra, ki pa je bilo več kot primerno za glasbo, katero so ustvarili za ta album. Od članov orkestra najbolj izstopa legendarni jazz fusion in bebop kitarist Tommy Tedseco, ki je kot priložnostni kitarist sodeloval s celo kopico velikih glasbenih imen od Elvisa Presleya, Beach Boys, Everly Brothers, Franka Sinatre, itd. Medtem, ko je orkester posnel svoje orkestralne sekcije, so bili glasovi in zvoki nekaterih članov The Mothers Of Invention (pod oznako Chorus), ki so bili dodani zraven, posneti prek posebnega efekta skritega v klavirju, ki je imel na pedalih obešeno vrečo peska, katera je posredno povzročala vibriranje iz tega pa je sledila manipulacija posameznih dialogov. Ti so bili zelo verjetno posneti brez vednosti govorcev, ki so se medtem menili o bencinskih postajah, avtih, ponijih, prašičih, itd. Večina nenavadnih zvokov je bila ustvarjenih prek manipulacije zvokov na snemalnem traku. Frank je potem orkestralne dele združil z absurdnimi zvoki v zvočni kolaž med seboj popolnoma različnih avantgardnih sekcij. Verjeli ali ne, toda za vsak posamezen zvok, pa naj si gre za smeh, riganje, cmokanje ali smrčanje, je bilo do sekunde natančno preračunano, kje se bo nahajal in kako bo zvenel. Pri Frankovih kompozicijah nikoli ni bilo spontanih naključij in bolj, ko so te delovale groteskno, več truda je vložil v njih, da bi zvenele prepričljivo in tvorile učinkovit pretok albuma. "Lumpy Gravy" je nastajal že vse od leta 1966, ko je Frank prvič dobil ponudbo, da bi posnel album s klasično glasbo ter sodeloval z orkestrom, vendar se je vse skupaj zavleklo, saj je bilo orkestralnih delov le za nekaj več kot 20 minut tako, da je trajalo še nekaj časa preden je Frank v studiu dodal svoje avantgardne vložke in album razširil na njegovo končno dolžino. Čeprav je "Lumpy Gravy" enotna suita, je bila ta zaradi takratnih prostorskih omejitev razdeljena na dva ločena dela.

Poleg t.i. musiqe concrete (zvoki zvončkov, smrčanja, cmokanja, itd), ki vsebuje zvočno zmanipulirane dialoge in sočne zvoke, kateri povezujejo posamezne sekcije suite "Lumpy Gravy" je notri zaslediti tudi elemente klasične glasbe in celo jazz rock fusiona (in to eno leto pred izidom "In a Silent Way" Milesa Davisa, ki velja za prvi uradni jazz rock fusion album). Nekatere orkestralne sekcije zelo spominjajo na glasbo iz humorističnih risank ala Looney Tunes. Frank bo tovrstne "Tom & Jerry" motive rad uporabljal tudi na nekaterih kasnejših albumih. Na njih je mogoče zaslediti vplive avantgardnega komponista Edgarja Vareseja, ki je veljal za Frankovega glavnega glasbenega vzornika in dejstva, da je na začetku 60-ih pisal glasbo za filme B-produkcije. Povezava s prejšnjim albumom "We're Only In It For The Money" (1968) je opazna na nekaterih mestih, Recimo tam, ko se Frank v notranjosti knjižice sprašuje, če je to "druga faza" prej omenjenega albuma. Zaključni surf rock finale se je v vokalni obliki kot "Take Your Clothes Off When You Dance" prav tako znašel na predhodnem albumu.

Po uvodnem monologu "The Way I See It, Barry" se album odpre s svojo osrednjo temo "Duodenom", ki prek sočnih orkestralnih aranžmajev (zlasti na pihalih) in "jahajočega" ritma zveni kot glasba iz kakega kavbojskega filma oz. "špageti" vesterna. Lahko bi se reklo, da gre za pravcato parodijo na Morriconeja. Na "Oh No" nastopi zanimiva, skorajda melodična jazz fusion sekcija v odlični kombinatoriki klavirja, kitare, ksilofona in dinamičnega ritma dokler se prek zvočnega "prdca" na "Bit Of Nostalgia" ne razsuje v absurdne zvoke v izvedbi musice concrete po katerem nastopi nenavaden dialog med dvema ženskama, ki se pogovarjata o tem, kako se lahko dobri spi tudi v bobnih. Temu sledi zdolgočasen monolog in sekcija "It's From Kansas", kjer nastopi, namerno šumeča kabaretna glasba iz 30ih (v stilu charlestona) pa spet absurdni zvoki lomljenja, pokanja in praskanja na "Bored Out Of 90 Over". Na "Almost Chinese" nastopi groteskna kitajska melodija, kakršno so ponavadi uporabljali v starih risankah za prikaz stereotipov o Kitajcih. Vmes se slišijo popačeni zvoki smrčanja, momljanja med hranjenjem in kašljanje "dojenčka". Na "Switching Girls" lahko slišimo čudaški monolog o deklinah in avtih. Na "Oh No Again" spet nastopi zelo dobra orkestralna sekcija z elementi klasike in jazza, ki bi se učinkovito podala tudi v kak film. Seveda je vse skupaj zaigrano na Frankov "cirkuški" način z obširno rabo ksilofona, nabritih pihal, in ritmičnih atonacij. Na "At The Gates Station" se sliši monolog človeka, ki je delal pri ceneni časopisni hiši in na bencinskih postajah dokler ni bil odpuščen ter svoje mesto na bencinski postaji prepustil bratu. Na koncu pa je za mizeren denar pristal pri letalski družbi vendar je bil zadovoljen, ker je imel okoli sebe veliko lahkih deklin. Na "Another Pickup" sledi avantgarden country, katerega nasledi poplava abusrdnih zvokov od srmčanja, jamranja do pogrkavanja.Orkestralna sekcija se ponovno pojavi na "I Don't Know If Can Go Through This Again" le, da tokrat zveni izjemno obskurno in mračno z obširno uporabo violin in kontrabasa. Temu spet sledijo izjemno groteskni zvoki, ki bi se lahko nahajali v kakih risanki, kjer maček in miš na koncu drug drugega pokončata.

Drugi del (sicer enotne) suite se odpre z "Very Distraughtening", kjer nastopi obširen monolog z nekaterimi člani The Mothers Of Invention. Najbolj glasni med njimi reče, da je "slišal, da ima nekdo težave s pujsi in poniji". Temu sledi nadvse "intelektualna" debata o zgradbi vesolja in ponijih z vmesnimi zvoki "riganja" ter ponovna poplava zmanipuliranih zvokov v izvedbi musiqe concrete. Na "White Ugliness" se po renčanju "psa" sliši še en "intelektualen" dialog o ponijih, kjer izstopa "Indijanec skupine" Jimmy Carl Black (po materi je imel res indijanske korenine) s svojim "mehiškim" naglasom in "konjskim" načinom smeha, ki bi vse prisotne goste pognal ven iz sobe v manj kot dveh sekundah. Sledi še ena absurdna inštrumentalna sekcija "Amen" s številnimi ritmičnimi atonacijami nakar spet vpade orkester z nekaterimi nadvse zloveščimi zvoki pihal in godal. Na "Just One More Time" se sliši grotesken glas nekega "žabca", ki zveni kot iz kake nadvse primitivne komercialke. Sledi "Viciuous Cricle" z absurdnim monologom o ponijih in smogu. Nakar po "King Kong" (v drugačni verziji se bo slednji pojavil tudi na albumu "Uncle Meat", 1969), kjer so tolkala posneli tako kot, da bi se slišalo trkanje gorile po prsih, sledi absurdna poplava razglašenih ritmičnih atonacij pod imenom "Drums Are Too Noisy" (kako primeren naslov). Na "Kangaroos" se spet nadaljuje absurdni dialog o ponijih, katerim se tu pridružijo še kenguruji. "Envelops The Bath Club" je končna orkestralna sekcija, ki je bližje nekemu avantgardnemu jazzu kot pa klasiki ter več kot primerna za kako risanko z živalmi v glavni vlogi. Na koncu nastopi še surf rockerski finale "Take Your Clothes Off", ki se je v vokalni verziji kot take "Your Clothes Off When You Dance" pojavil že na predhodnem albumu. Tej verziji so dodali "havaji" ritem ter absurdne dekliške spremljevalne vokale, da bi zvenela čimbolj bedasto. Temu primerno tudi edina sekcija na albumu, ki bo morda celo všeč tudi vsem tistim, katerim se zdi Frankova glasba bizarna in perverzna ter bi si raje izdrli zob kot pa poslušali kak njegov album do konca.

"Lumpy Gravy" je izvrsten avantgarden album, ki bo najbolj všeč tistim Frankovim ljubiteljem, ki imajo najraje njegovo bolj avantgardno, absurdno-satirično stran, saj se v tej kategoriji uvršča med njegove najboljše izdelke. Marsikomu se bo po prvem poslušanju zdelo kot, da nima nobene strukture in gre zgolj za nek preveč premešan golaž, brez glave in repa, čeprav temu ni tako in so bile vse orkestralne sekcije z vsemi vmesnimi absurdnimi dialogi in zvoki skomponirane in posnete v premišljenem vrstnem redu. Kdor bo albumu dal več priložnosti bo na koncu neizbežno presenečen nad tem, kako dobro se posamezne sekcije, absurdnim dialogom in zvokom navkljub, pretakajo med seboj od začetka do zaključka (ki sta obenem najbolj melodična in dostopna trenutka suite) in tvorijo celoto. Tudi vse absurdne sekcije na čelu z "riganji" ter dialogi o pujsih in ponijih, ki bodo bolj ozkim poslušalcem zvenele kot višek Frankove nesramnosti do "resne" glasbe, so nepogrešljivi delčki kompozicije. Glede njihovega humorističnega učinka pa je seveda vse odvisno od posameznikove osebnosti. Kake samopomilujoče mile jere se bodo njegovi glasbi tako ali tako v širokem loku izognile ter raje še naprej uživale v svojem depresivnim svetu "resne in večvredne" glasbe, sploh zaradi možnosti, da bi v njegovih satirah prepoznale same sebe. Kot eden prvih albumov, ki vsebujejo elemente orkestralne glasbe, jazza in rocka je bil "Lumpy Gravy" nedvomno eden najpomembnejših albumov svojega časa za oblikovanje progresivnega rocka in avantgardne glasbe nasploh. Satira je bila vedno ena izmed Frankovih najljubših orodij in tako je bilo tudi tokrat, ko si je drznil podrezati v "nedotakljivi" svet klasične glasbe, vrgel rokavico uokvirjenim glasbenim puristom in s tem odprl vrata za mnoge progresivno rockovske skupine, ki so se pojavile v naslednjih letih ter so v svoja dela vnašale elemente klasične glasbe. Po mojem je tale Frankova zgodnja klasika še vedno precej prezrta, kadar se omenja Frankove najboljše izdelke. Njegova prava vrednost se še najboljše kaže v tem, da je Frank nekoč izjavil, da je od vseh svojih del najbolj ponosen prav na "Lumpy Gravy" ter konceptualno trilogijo "Joe's Garage" (1979).