»Lovehunter« je bil drugi studijski dosežek britanskih težko rockovskih legend Whitesnake in je predstavljal naslednji logični evolucijsko-zvokovni korak v primerjavi s kvalitetnim predhodnikom, prvencem »Trouble« (1978). Njegova vpadljiva naslovnica izpod rok slikarja in ilustratorja Chrisa Achilleosa na kateri je upodobljena ultimativna fantazija pevskega kačona in poglavarja skupine Davida Coverdalea v podobi gole ženske, ki jaha orjaško belo kačo, je ob izidu povzročila nemalo kontroverznosti, skupini, ki se je ob tem samo zadovoljno hehetala, pa nedvomno zelo zaželeno publiciteto. Kot zanimivost velja omeniti, da je bila originalna »Lovehunter« slika že leta 1980 ukradena, medtem ko je legendarni klaviaturist Jon Lord podoben koncept uporabil za naslovnico svojega drugega solo albuma »Sarabande« (1976).
Gospodu Coverdaleu se je po »Trouble« posrečilo zadržati isto zasedbo, nekaj kar mu v prihodnosti ne bo šlo ravno najboljše od rok, za kar je bil bogato nagrajen, saj so bili Whitesnake na »Lovehunter« skladateljsko še bolj navdahnjeni glede na predhodnika in so posamezni člani banda, predvsem oba kitarska virtuoza, Micky Moody in Bernie Marsden, med seboj uspeli razviti zares zavidljivo medsebojno magijo. Za kvalitetno produkcijo je vnovič poskrbel stari producentski maček Martin Birch s katerim sta Coverdale in Lord sodelovala že v časih z Deep Purple. V primerjavi s »Trouble« je imel »Lovehunter« že za nekoliko bolj prefinjen zvok kar se tiče večine skladb pod zaznavnim vplivom počasi porajajoče se AOR produkcije poznih sedemdesetih/zgodnjih osemdesetih.
Album se odpre s prvim Whitesnake singlom sploh v podobi »Long Way From Home«, ki se je že ob izidu na račun svojega zmagovitega, epsko-nostalgičnega refrena, že ob izidu zapisal med njihove najbolj priljubljene zimzelene, čeprav je bil komercialni izid slab in ni dosegel zasluženega visokega mesta na tedanjih glasbenih lestvicah. Zaradi tega, ker so AOR šampioni Foreigner leta 1977 že izdali skladbo s podobnim naslovom, »Long, Long Way From Home«, so morali Coverdale in njegovi tovariši iz naslova izpustiti dodaten 'long', kateri pa se vseeno pojavi v zmagoslavnem refrenu.
Zanimivo, da je bil za B-stran »Long Way From Home« izbran strastni blues rocker »Walking in the Shadow of the Blues«, ki je po vsesplošni priljubljenosti celo presegel odmevnost njegovega 'sopotnika' z A-strani, kar se ponavadi zgodi zelo redko. Šelesteč zvok Lordovih hammond orgel, polnomastne kitarske pasaže in frajerski refren pod strastnim vokalnim patronatom, ki enkrat za spremembo v besedilu govori o Davidovi ljubezni do glasbe, se pravi bluesa, namesto žensk, so bili glavni elementi recepta, ki je iz tega ambicioznega dosežka ustvaril nepozabno klasiko.
Nostalgična r'n'b balada »Help Me Thro' the Day« je ganljiva priredba originala izpod skladateljskih prstov ameriškega blues, r'n'b in country glasbenika Leona Russella, kjer se Whitesnake na račun jokajočih kitarskih pasaža, melanholičnih sintetizatorskih zaves ter Davidovega srce parajočega petja vnovič izkažejo za osupljive mojstre glasbene subtilnosti. Stopnja aranžerske sofisticiranosti je res zavidljiva in dandanes marsikdo pozabi, da so bili Whitesnake vse prej kot običajen blues/trdo rockerski band. »Medicine Man« je po drugi strani precej bolj tradicionalističen blues/trdi rocker, ki zaradi žgočih, inovativnih kitarskih fraz obeh kitaristov ter Lordovih orglarskih vragolij, celo nekoliko zadiši po Deep Purple, medtem ko bi se Coverdaleov neukročeni vokal rad igral doktorske igrice s svojimi pacientkami. »You 'n' Me« je precej minimalističen, a udaren blues rocker, položen na jajhajočih, boogie ritmih pod narekom Lordovega klavirja ter pekočih kitarskih frazah na relaciji Moody-Marsden, ki spremljajo Davidovo nepotešeno pevsko repenčenje. Za kanček subtilnosti sredi precej 'umazano' začinjenega ambienta poskrbijo tradicionalno odlične spremljevalne vokalne linije.
Whitesnake na »Lovehunter« ne popuščajo z udarnimi stvaritvami niti za ped in tudi »Mean Business« je utelešenje težko rockerske brezkompromisnosti na račun žagajočih kitarskih pasaž, masivnih bobnarskih prehodov Davea Dowlea in režečih se bas linij v režiji vselej imenitnega Neila Murraya, medtem ko Lordova orglarska solaža še dodatno zabeli strastno vzdušje pri katerem je vnovič ključni faktor Coverdaleovo čustveno silovito petje. Na seksualno do kraja potenciranemu energetskemu katalizatorju »Love Hunter« Coverdale v skladu z naslovnico albuma prek besedila v svoj strastni vokal zlije vse erotične fantazije pri čemer mu družbo delajo njegovi inštrumentalno odlično razpoloženi tovariši, ki ne varčujejo z naostrenimi kitarskimi pasažami in mogočnimi orglarskimi kapricami.
Na »Outlaw«, posrečenemu hibridu med blues rockom in AOR-om, Coverdale prepusti mikrofon Bernieju Marsdenu, ki svojo neobičajno nalogo ob spremljavi epskih kitarskih harmonij ter duhovite orglarske variacije opravi povsem suvereno, kar je sicer dokazal že na »Trouble« skladbi »Free Fall«. Večglasni refren je po melodično rockovsko eleganten in lep ter vsebuje celo nekaj hit potenciala. »Rock 'n' Roll Women«, kjer Coverdale izpove svojo naklonjenost takšnim in drugačnim rockerskim deklinam, pa četudi gre samo za 'groupies', po drugi strani zveni precej bolj tradicionalistično bluesovsko z manjšimi, plesno zasoljenimi ritmičnimi primesmi rock'n' rolla, kar pomeni, da gre za še najmanj zanimiv dosežek na »Lovehunter«. Zaključni, kratki, a sladki zimzelen »We Wish You Well« je prelepa balada z elegantnimi klavirskimi aranžmaji, melanholičnimi kitarskimi pasažami in epskimi vokalnimi harmonijami.
Na »Lovehunter« je strastni mož Coverdale prek vrste odličnih skladateljskih dosežkov uresničil zajeten delež svojih glasbeno-erotičnih fantazij, katere najboljše odseva kontroverzna, danes že dolgo legendarna naslovnica na kateri se je prvič pojavil znameniti Whitesnake logo, katerega so uporabljali vse do konca komercialno ne pretirano uspešnega, a zato toliko bolj srčnega in iskrenega blues rockovskega obdobja. Daveu Dowleu, ki je sebe vselej obravnaval kot priložnostnega bobnarja, so bili po izidu »Lovehunter« šteti dnevi, saj ga je za bobnarsko postavitvijo zamenjal legendarni Ian Paice in tako so Whitesnake za nekaj časa vsebovali kar tri nekdanje Deep Purple člane.
na vrh