Tide, The: Love & Trust

Ta čas ena najbolj progresivnih in perspektivnih slovenskih zasedb

Skupina The Tide je bila žal "zaznamovana" še pred izidom plošče in sicer zaradi malce nerodne izbire imena. Nekako v istem času se je na sceno začela prebijati tudi skupina z imenom Tide, ki pa je imela za seboj malce bolj zoprn management, ki je želel predvsem preko medijev zanetiti nek spor, ki pa (na srečo za slovensko glasbo) ni zajel tudi samih glasbenikov. Tisti, ki smo slišali oboje, dobro vemo, da razlike so (in da razlika ni zgolj "the" v imenu) in da so razlike očitne.

Prva stvar, ki jo je pri plošči 'Love & Trust' vredno izpostaviti, je vsekakor ovitek. Spodaj podpisani imam sicer srečo, da sem v roke dobil limited edition izdajo, zato mimo nje preprosto ne morem. Hecno, sem si tedaj mislil, v Sloveniji obstajajo mlade rock skupine, ki izdajajo svojo glasbo tudi na vinilkah? Potem kot v starih dobrih časih s tresočo roko in vznemirjenjem iz ovitka potegnem notranji ovitek, ga razgrnem, se soočim z besedili, zanimivo sliko in… glej ga zlomka, s CD-jem. Le-tega, ne da bi uničil imeniten in izviren ovitek ločiš in ga lahko brez težav pospraviš na polico med ostale CD-je, ki so vredni večkratnega poslušanja.

Pospraviš ga seveda potem, ko ga slišiš enkrat in iščeš predalčke in vzporednice… poslušaš ga še enkrat in slika je jasnejša, ostrejša, pa si ne moreš pomagati, da ga ne bi poslušal vsaj še enkrat. Plošča je zares dobra, odlična. Tisto najboljše pri njej je predvsem dejstvo, da šele po večkratnem poslušanju začneš odkrivati finese in tiste malenkosti, ki ločijo nadpovprečne plošče od le zelo dobrih, povprečnih, dobrih…

Od enajstih skladbah (in bonusu) boste težko našli slabo skladbo. Krajše ali daljše, štrlijo iz okvirjev… predvsem odločno kitarske, včasih presenetljivo klavirske, tu pa tam dopolnjene z godali, orglami, ženskimi spremljevalnimi glasovi… zelo razgibano in instrumentalno polno, z enkratno interpretacijo in odlično odločnim glasom. Prav posebno pohvalo si zasluži produkcija (delo bas kitarista skupine Dejana Ostermana in ostalih članov zasedbe), saj so celotno zvočno sliko ustvarili, kot si jo zahtevnejši poslušalec lahko samo želi. Vse je na svojem mestu – boben (Martin Pogačnik) z basom (Dejan Osterman) zadaj, čeprav bas kitara poskrbi za nekaj odličnih prehodov, kombinacija pa pogosto stopnjuje ritem, klaviature (Drejc Pogačnik) za dopolnitev in širino, akustične in električne kitare (Janez Šter) po eni strani skrbijo za polno splošno instrumentalno zgradbo in seveda za solistične vložke in spojen z vsem skupaj še glas Tomaža Štularja. Posamezni elementi se dopolnjujejo in spajajo v izredno celoto, ki kar kipi iz zvočnikov v vaša ušesa.

Tako se mi je na trenutke zdelo, da sem poslušal dramatičnega, intimnega in nepredvidljivega Nicka Cavea, še v isti ali pa v naslednji skladbi pa se vse skupaj lahko spremeni v kompleksne in najbolj zahtevnim in pozornim poslušalcem namenjene Pink Floyd. Ne pretiravam, The Tide so tako dodelani!

In če vlečem neke vzporednice, bi The Tide zaradi progresivnosti in silne perspektivnosti lahko postavil ob bok Siddharti sredi devetdesetih, pa Shyamom konec devetdesetih in tudi kakšnim Psycho-Path. Skupina, ki se bo žal najbrž prebijala skozi slovenske klube, pa bi si že v tem trenutku zaslužila priložnost na večjih prizoriščih tudi onkraj naših severnih in zahodnih meja. In ne bi se čudil, če bodo čez pet let želele mnoge mlade slovenske skupine zveneti kot The Tide!