Tale Knopfler in njegova ekipa so na temle albumu dokazali, da so velemojstri! Pet komadov na albumu, eden od teh najbolj neverjeten singel v zgodovini glasbe, štirinajstminutna mojstrovina, singel, ki to zares nikoli ni bil, in za konec dva vrhunska komada. To je vsekakor eden najbolj neverjetnih albumov v rock glasbi, album, ki je brezčasen - klasični album!
Začne se z monumentalno zadevo Telegraph Road, ki je skoraj ni mogoče opisati. Knopflerjeva pripoved o imaginarnem mestu v nastajanju sede v srce z vsakim verzom, poslušalec dobi občutek, da je tudi sam del te zgodbe. V komadu predvsem prideta do izraza Mark Knopfler in neverjetni Alan Clark na klaviaturah, v tem komadu pa predvsem prednjači na klavirju. Vsaka nota je fenomenalna in štirinajst minut mine, kot bi trenil. Ostali trije člani (Hal Lindes - kitara, John Illsley - bas kitara in Pick Withers - bobni) so mojstrski podaljški, ki fenomenalno uglasbijo Knopflerjeve ideje.
Sledi najbolj neverjetna zadeva in najbolj neverjetni single v zgodovini glasbe – detektivski Private Investigations! V začetku osemdesetih let, ko so na najbolj cenjenih svetovnih lestvicah prevladovale triinpolminutne pop skladbe in Jacksonov Thriller, se ta komad po nobeni logiki sploh ne bi smel uvrstiti med Top 100, kaj šele na drugo mesto lestvic! V takem okolju uletijo eni Dire Straits s sedemminutnim singlom in albumom s petimi komadi in razturijo lestvice. Najbolj očiten singel in hkrati 'najšibkejši' komad na albumu je pravzaprav Industrial Disease, ki pa se, čeprav je izvrsten komad in tudi ameriški Top 10 single, poleg takih mojstrovin, kot sta Love Over Gold ter It Never Rains, ki tudi zaključi album, kar malce izgubi. Celo taka zadeva, kot je Private Dancer, ki jo je Mark Knopfler dve leti kasneje prispeval za istoimenski comeback album Tine Turner, je iz tega albuma gladko izpadla, saj se tudi slučajno ni vklopila v koncept albuma. Kot sem zapisal že v prejšnji recenziji, se je Knopfler pri snemanju albuma Making Movies od Jimmyja Iovina naučil veliko, zato je seveda pri tem albumu tudi podpisan kot producent.
Še danes pa se po vseh teh letih spominjam svoje prve reakcije, ko sem prvič (bil sem še vedno pod vtisom albuma Making Movies) slišal nekaj komadov z albuma na radiu, kjer je Dragan Bulič predstavljal zadevo. Moja prva reakcija je bila: 'Kaj hudiča se pa grejo ti tipi!' Ko sem album kupil, sem LP tako znucal, da sem moral v dobrem letu kupiti kar tri RTB-jeve vinilke, ker so bile tako obupne kvalitete in so med samimi komadi nenormalno pokale! Zadeva te popolnoma zasvoji in danes si sploh ne morem predstavljati, da sem kdaj izustil tisti stavek.
Za to mojstrovino, ki da že z ovitkom vedeti, da se razlikuje od večine albumov tistega časa (na zadnji strani ovitka je fotografija dima, ki daje vedeti, da kjer je dim, je tudi ogenj, in vsekakor je na tem albumu ogromno strasti in čustev, ki jih ponazarja fotografija na naslovnici!) naslov albuma popolnoma drži... To je LOVE OVER GOLD, zadeva, ki jo je potrebno poslušati, predvsem pa čutiti!
na vrh