»Love Beach« je najslabši album v zgodovini legendarnega progresivnorockovskega tria Emerson, Lake & Palmer (skrajšano ELP) in eden tistih popolnoma zgrešenih studijskih dosežkov za katerega bi bilo veliko boljše, če ne bi nikoli ugledal luči belega dneva. Odgovor na vprašanje, zakaj so ELP to 'gnilo jajce' sploh posneli, veliko pove o v nebo vpijoči (ne)kvaliteti tega polovičarskega izdelka brez sleherne duše in 'jajc', saj je bil posnet samo zaradi tedanjih obvez skupine do založbe Atlantic Records, kateri so pred razpadom dolgovali še en studijski album.
»Love Beach« je tako slab, da je zanj škoda izgubljati veliko besed, saj ELP na njem zvenijo kot slaba parodija samih sebe. Že podatek, da je bil »Love Beach«, do leta 1992, ko je izšel »Black Moon«, zadnji Emerson, Lake & Palmer album na katerem so sodelovali vsi trije legendarni glasbeniki, ki so se takoj po njegovem izidu razšli in posvetili (ne preveč uspešnim) solo karieram, je dovolj zgovoren, kako malo motivacije in interesa za pisanje novih kompozicij je bilo v času, ko se je trio na željo založbe odpravil v svoj studio na Bahamih.
Keith Emerson, Greg Lake in Carl Palmer so bili konec sedemdesetih do grla siti drug drugega, apatični in zasičeni (v današnjih časih bi takšen album, medsebojno popolnoma izolirani, zagotovo snemali prek spleta), medtem, ko dobrih skladateljskih idej ni bilo od nikoder, tako da je bil klaviaturski čarodej Emerson tisti, ki je dokončal snemanje in opravil produkcijo ter kot zadnji z velikim olajšanjem, da je končno vsega konec, zapustil Bahame. Kako nizko mnenje o »Love Beach« imajo še dandanes posamezni člani legendarnega tria veliko pove Palmerjeva sarkastična izjava, da 'ELP na naslovnici albuma izgledajo kot slaba kopija disko zvezd Bee Gees'.
Tudi tokrat je Lake na pomoč pri pisanju besedil povabil nekdanjega King Crimson sotrpina, poeta Petra Sinfielda, sicer dolgoletnega ELP sodelavca od albuma »Brain Salad Surgery« (1973) dalje. Niti Sinfieldova besedila niso bila dosti boljša od proslule glasbene vsebine, saj gre, z izjemno konceptualne skladbe »Memoirs Of an Officer and a Gentleman«, ki govori o spominih 'vrlega' angleškega oficirja, kar pomeni, da ni izključno romantične narave, za same ljubezenske litanije, ki nimajo prav nič skupnega z metafizičnimi, apokaliptičnimi, znanstvenofantastičnimi, zgodovinskimi in mitološkimi besedili iz Petrovih najboljših časov.
Album od začetka do konca nima neke prave artistične vizije, ki bi na poslušalca zapustila vsaj majhen emocionalni vtis, medtem ko vsi trije mojstri svojih inštrumentov na večini »Love Beach« dosežkov zvenijo skoraj popolnoma razglašeno. Še celo klaviaturskemu megalomanu Emersonu se ni več ljubilo improvizirati na pričakovani ravni. Nekaj več solistične energije demonstira šele na »Canario« ter na zaključni stvaritvi, prej omenjenem »Memoirs Of an Officer and a Gentleman«, ki je kljub epski dolžini 20-ih minut samo še parodija njihovih nekdanjih superepov, ki so se z zlatimi črkami zapisali v zgodovino progresivnega rocka. V eri (konec sedemdesetih), ko so 20-minutne kompozicije postajale čedalje večja redkost, sta Lake in Sinifield ustvarila konceptualno suito o patetičnem, zaljubljenem oficirju, ki izvoljenki piše pisma s fronte in je po koncu vojne nagrajen s častnim maršem pred kraljem Jurijem VI in Churchillom.
Prvi del te štiridelne suite, kjer manjkajo pretoki med posameznimi 'poglavji', »Prologue/The Education of a Gentleman« ne izpade slabo, saj Lake demonstrira pevsko predstavo na zahtevani ravni, pa tudi Palmer navduši s svojo specifično bobnarsko kombinatoriko. Drugi del, »Love at First Sight«, je popolnoma klasicistično, klavirsko usmerjen, tako da ob spodobni asistenci ravno prav angažiranega Lakeovega vokala in Palmerjevih tolkalnih okraskov, prav tako zveni solidno. Od tu naprej grejo žal stvari krepko navzdol, kot da bi jim naenkrat popolnoma zmanjkalo idej. Tretji del, »Letters From the Front«, je tako popolnoma razglašen, brez glave in repa, medtem ko je »Honourable Company (A March)« zgolj dolgočasen marš, ki spominja na Božičkov slavnostni mimohod.
Posamezne kompozicije so tako nenavdahnjene, da je na vsakem koraku moč občutiti, da je triu, po domače povedano, popolnoma 'dol viselo', kakšna bo končna glasbena podoba in komercialni uspeh »Love Beach«. Lake je bil sicer še vedno odličen pevec in njegova tovariša še zmeraj fanatika na svojih inštrumentih, vendar že na otvoritveni ljubezenski power baladi »All I Want Is You« ni več čutiti tiste kemije in energije, ki jih je nekoč povezovala in s pomočjo katere so ustvarili svoja najboljša dela. Lake gre pri petju skozi emocije, Palmer igra bobne s polovico pričakovane moči, medtem ko Emerson na klaviaturah prisega samo še na visoke tone.
Še slabše izpade naslovna stvaritev na kateri je Emerson med popolnoma razglašeno melodijo in posiljenim refrenom na nadležno repetativen način eksperimentiral s svojo najljubšo sintetizatorsko igračko. Stvaritve, kot sta brezdušna balada »Taste Of My Love« in tretjerazredni bluesrockovski izrodek »The Gambler«, je preprosto škoda podrobno opisovati, saj gre za nekatere najslabše stvaritve v povesti legendarnega tria. Še kar spodobno izpade »For You«, kjer Lake na dovolj subtilen način, s serijo melanholičnih pasaž demonstrira svoj velikokrat spregledani kitarski talent, čeprav v pevski predstavi manjka tisti žar, ki je krasil njegove najboljše vokalne dosežke.
V aranžerskem smislu še najboljše izpade komercialno usmerjeni inštrumental »Canario«, izdan tudi kot single, ki je, ironično, priredba koščka suite »Fantasia para un Gentilhombre« v originalni režiji španskega klasičnega skladatelja Joaquina Rodriga, saj tu vsi trije inštrumentalisti na usklajen način demonstrirajo svoje visoko čislane improvizacijske odlike. Emersonove improvizacijske orgije na moog modularju so tako na pričakovani ravni, Palmer uprizori pravcato bobnarsko kataklizmo, medtem ko Lake demonstrira nekaj nadvse sočnih baskitarskih linij. Tudi podatek, da gre za edino »Love Beach« skladbo, katero Palmer še dandanes dostikrat izvaja na svojih solo koncertih, zgovorno pove, da gre za eno sila redkih svetlih točk na albumu.
»Love Beach« predstavlja eno najbolj sramotnih poglavij v karieri legendarnega tria, ki je moral ubogati pogodbo z založbo in daleč pod pričakovano stopnjo posneti studijski album nad katerim se je dandanes bolje smejati kot jokati. Dolgo časa je »Love Beach« držal titulo najslabšega ELP albuma, a se mu je leta 1994 'nevarno' približal »In The Hot Seat«. Potem, ko so se vsi trije glasbeni mojstri v osemdesetih lotili solo karier in sta Emerson ter Lake skupaj s Cozyem Powellom leta 1986, kot Emerson, Lake & Powell, poskušala obuditi nekaj nekdanje magije (kar se je vsaj delno posrečilo), pa tudi projekt 3 si zasluži omembo, je do ponovne združitve vseh treh velmož progresivnega rocka prišlo šele leta 1991. Po obetavnem (ponovnem) začetku se je vse skupaj (spet) skvarilo in sledil je (vnovičen razpad), a to je že neka druga zgodba.
na vrh