Ne trdim, da sem bil od nekdaj naklonjen jokavim sagam Briana Molka in njegove kompanije, a je potrebno priznati, da je tedaj mladi britanski trojec, čigar glavni obraz je bil mladenič, ki je seval več ženstvenosti kot maskulativne moči, libida, glasba pa je z bolečino in filozofskimi tematikami razsrediščenosti in polne bolečine kar nekako samoumevno prirasla k kvalitetni podstati alternative devetdesetih. Zgodili so se neverjetni albumi Without You I'm Nothing, pa Black Market Music, nato pa so začele drige in izgubljanje identitete kazati prve znake globoke korozije do samega bistva zasedbe, tako me Sleeping With Ghosts, Meds in Battle For The Sun niso uspeli dotakniti ali vsaj oplaziti, da bi imel celovit pregled nad sedaj že kar nostalgično sliko popolnoma drugačnega sveta, ljudi in časa. Pravzaprav je bil lanskoletni EP z naslovom B3 prav povratek na stare tirnice ugodja in prav upal sem, da bo album, ki bo sledil trpeči borbi za luč, ki preveva zadnji studijski celovečerec, ploščo Battle For The Sun, povrnitev na stara pota genialnosti. Odgovor in empirični prikaz dejanske moči je prišel letos v podobi albuma Loud Like Love, ki deli srenjo, oboževalce kot tudi vse tiste, ki smo Placebo nekdaj cenili prav zavoljo njihove svežine, ostrine in originalnosti. Pravzaprav je sedmi izdelek, če mu prisluhnete površno, povsem soliden alternativni obrtniški izdelek, ki mu glasbeno lahko povsem nasedete in prisluhnete, s plati besedil in liricizma pa je prišlo do razelektritve in pomanjkanja esence, ki boli in reže globoko – še globlje vse tiste, ki so spletu bolečine, seksualnosti, androgenosti, sadomazohizma in narkotičnega odklopa pri nekdaj mladem Molku občudovali, sedaj, ko pa je gospod dopolnil 40 let, postal oče in mož ter zapustil nekdaj dekadentna pota ter svoje nekdanje bistvo pa mu žmohta kar nekako manjka.
To je očitek, ki ga po vožnji na krovu nove kičave barkače lahko z gotovostjo izreče vsakdo, je pa res, da je po melanholično hlinjenem popu, polnem sintetizatorjev zvoka, ostalo vsaj nekaj opornih točk, s katerimi si Placebo lahko pomagajo – fantje so ob dvajseti obletnici lastnega obstoja (slednji jubilej bo aktualen namreč leta 2014) postali vešči kopiranja stereotipov, ki predstavljajo koncept z imenom Placebo, s povzemanjem 'klasičnih Placebo' pa se izgublja prav tista rdeča nit, zaradi katere smo nekdaj po Molkovih briljantih tako radi in seduktivno posegali ter jih znali celo pohvaliti. Moči in prodornosti skladb Special Needs, pa Every You Every Me ni nič več, vse ostalo pa so solidni izdelki, ki pa ne ganejo več tako kot so znali nekdaj. Skupina, ki jo je leta 1998 Todd Haynes v romanu o Davidu Bowieju, v liričnem presežku na rovaš glasbe z naslovom Velvet Goldmine postavil na glasbeni podij kot edine prave naslednike inventivnosti zasedbe T-Rex. Placebo so nato padli v zakoličene premise svojega lastnega majhnega sveta, ki se je upiral radijski predvajanosti, postajal pa vse bolj prazen in brez smisla. Otvoritveni Loud Like Love pokaže sicer produkcijsko vrednost dela Adama Nobla, ki je plošči upihnil malce več topline, življenja pa preživeti Placebo melanholiji ni mogel dati. Po uvodu, ki spominja na R.E.M. z elementi kitarskega poigravanja Billyja Corgana, sledi nadaljevanje, ki platoja občutja ne nadgradi do ekstaze. Dramaturški zaplet, ki to dejansko niti ni (kvečjemu gre za grobi povratek na že slišana in pretipana tla preteklosti, postani dah samoparodičnega preigravanja s sencami preteklosti pa so Placebo izprali do konca. OK Computerovski pridih skladbe Scene Of The Crime je zgolj sonični, besedila pa so nekaj, kar bi človek namensko preslišal, če ne bi prav Molkov visoki vokal predstavljal esence zasedbe. Kaj pa če je iz stekleničke spuščeni duh dejansko izgubil nekdanjo udarno moč in jo ne more več zbrati skupaj dovolj za to, da bi ponovil tornado občutij, ki so bili nekdaj čuteni, videni in pri marsikom občudovani?
Brian je iz sebe iztisnil poslednje atome deprimiranosti, depresije, teme, Too Many Friends pa s hlinjenim verzom »My computer thinks I'm gay« poskuša pritegniti v obupu še tistih nekaj preostalih starih pravovernih alternativcev, ki so mu nekoč popolnoma verjeli, sedaj, slabi dve deceniji kasneje pa ... V dobi FB-ja, pa interneta, ki je bolj živ od življenja (kje ste, če vas ni na socialnih omrežjih?) je polje premika za svetobolni operetni ples bilo potrebno iz asfaltne džungle prenesti v hladno zavetje lastnega razosebljenega sveta med štirimi stenami. Tehnološko odtujevanje od stvarnosti in praznina novodobne eksistence kar bruha iz sicer precej trivialne skladbe Too Many Friends, nato pa se »zgodi« senzualni iztisk bolečine s skladbo Hold On To Me, kjer se majhni in krhki Molko z vprašanji in razgaljanjem svoje občutljivosti poskuša vnovič vtisniti na platno sveta, na katerem je nekoč puščal bolj opazno sled, le da so tokrat podtoni bolj mehki in glasbeno bolj prečiščeni. Molko demonov ne priklicuje na pompozni način, vseeno pa se rad vrača na spolzka tla nekdaj samouničevalne raziskave najtemnejših kotičkov svojega sebstva. Ironični kitarski povratek v čase Every You And Every Me s skladbo Rob The Bank se z obračunom celotnega finančnega univerzuma ter s klici na domorodni fuk zgolj približno, kot odmev ali zamegljen posnetek posnetka, približa konturam nekdanje moči. V skladbi A Million Little Pieces se Molko približa bistvu z verzom »Now I feel I’ve lost my spark/No more glowing in the dark,« in sam mu tu le pritrdim ter poslušam dalje, slišim pa bore malo novega. Klavirski baladi s sonično globino, a brez pravega dušnega ekstrakta, sledi malce industrialnega pritrkavanja hladu skladbe Exit Wounds. Minimalizem kar polzi mimo, Placebo pa se poustvarjajo postopno ter tako boleče stereotipno. U2-jevski Purify ne prilije prepotrebnega goriva na plamene usihajoče moči, Begin The End pa s svojo končnostjo še bolj razboli kotičke nekdaj resonantne duše. »Knock me off my feet like heroin/There’s no fortress left to defend,« izpoveduje Molko, po branikih nihilistične breztelesnosti pa lahko pripomnite le, da je navigiranje motnim vodam praznine naneslo nekdaj esencialnim poetom naše dobe in brezdušnosti več škode kot koristi. Sklep z radioheadovskim Boscom doda le piko na i, ki se podaja ves čas. Strega dekadentnega izgubljenca ni več tu, namesto tega pa so ostali spomini, nostalgija in ostala navlaka preteklosti, ki zna ovirati premik naprej v smeri razcveta, seveda pa se človek zlahka vpraša tudi, mar ni drevo zasedbe Placebo v dobi odmiranja in odcvetelosti?
Loud Like Love je sicer soliden alternativni izdelek, ki ne ubija želje po poslušanju glasbe, lirično in esencialno pa mu manjka kar precej tistega, zaradi česar bi si lahko plošča nadela naziv »najboljši album doslej«. Molko in kompanija potrebuje preskok iz poigravanja z že obdelanimi temami in vzorci, ki jih kradejo sami sebi iz svojega že hvaljenega in ljubljenega starega rustikalnega kataloga, poetičnost in iskrenost preteklosti pa sedaj kar nekako kronično manjkajo, anemični svetoboljni slez narejenosti pa ni adut, na katerega bi lahko sam stavil in verjel, da bo preživetje ideje in načete duše po tem dejanju sploh verjetnostno izvedljivo. Placebo so postali tabletka, ki je nekoč znala zadeti in pripraviti do plesa, gibanja, izgorevanja, danes pa nekega haska na duši ne pušča več. Nomen est omen, kajneda?
na vrh