Bob Catley in Tony Clarkin sta trdno odločena, da še ni napočil čas za upokojitev ter nočno branje pravljic vnukom ob prasketajočem kaminu. Svoje fantazijske vizije še naprej raje sporočata preko novih Magnum studijskih dosežkov za katere smo se zdaj že nekako navadili, da izidejo vsako naslednje leto. Najnovejši izmed njih se imenuje »Lost on the Road to Eternity«. Slednji je 'od glave do peta' klasični Magnum album, kateri v nasprotju s predhodnikom »Sacred Blood Divine Lies« (2016), ki je na trenutke zvenel nekoliko utrujeno, izpade občutno bolj osvežilno in bo dolgoletne privržence, predvsem s skladbami »Peaches and Cream«, »Welcome to the Cosmic Cabaret«, »Tell Me What You've Got to Say«, »King of the World« ter naslovno poslastico, navdušil že po prvem poslušanju. Album je naphan s številnimi epskimi podvigi ter nekaterimi nadvse dobrodošlimi presenečenji zaradi česar se ga lahko primerja celo z nekaterimi Magnum klasikami iz osemdesetih let prejšnjega stoletja.
Dvajseti studijski album v Magnum zgodovini, ki je, tako kot se spodobi, okrašen z imenitno naslovnico v domeni dolgoletnega sodelavaca Rodneya Matthewsa, je obenem tudi njihov najdaljši do zdaj. Nekaj zaslug za to gre gotovo novemu klaviaturistu Ricku Bentonu, ki je zamenjal legendarnega, a že pošteno utrujenega Marka Stanwaya. Benton navduši z nekaterimi nadvse zanimivimi simfoničnimi aranžmaji. Zelo dobro se je v bandu znašel tudi novi bobnar Lee Morris, kateri je prišel kot zamenjava za Harrya Jamesa. Ljubitelji Magnum že dolgo poznajo dejstvo o Catleyevem vokalu, kateri v zadnjih letih v studiu zveni precej boljše kot na koncertnih nastopih, a dejstvo ostaja, da gre še vedno za enega najbolj imenitnih ter karizmatičnh pevcev v art rocku/melodičnem rocku. Clarkin pa v obdobju, ko človek že misli, da je potrošil večino dobrih idej, še vedno preseneti z epskimi kitarskimi solažami, primerljivimi z najboljšimi trenutki njegove kariere.
Tisti, ki pri Magnum pogrešajo več progrockovskih elementov, bodo prišli na svoj račun na »Welcome to the Cosmic Cabaret«, ki je eden izmed najbolj osvežilnih in inovativnih Magnum podvigov v zadnjem desetletju, saj se 'stari mački' med drugim poigrajo celo z nekaterimi jazz elementi. Epska naslovna mojstrovina vsebuje duet med Catleyem in posebnim pevskim gostom, Tobiasom Sammetom (Edguy, Avantasia). Sammet je tako Catleyu na lep način vrnil uslugo po Catleyevih gostovanjih na prog/powermetalskem projekut Avantasia. Možakarja imata precej več skupnega kot bi večina utegnila pomisliti glede na starostno razliko, saj sta oba zagrizena ljubitelja epskofantazijskih sag. Čeprav za oba velja, da njuna vokala nista več to kar sta bila v 'najboljših letih', pa njun duet, skupaj z veličastnimi orkestralnimi aranžmaji in pompoznim refrenom, izpade odlično.
Med najlepša presenečenja z retro osemdeseta atmosfero na albumu, kateri ne vsebuje slabega trenutka, prav gotovo spada skladba »Tell Me What You've Got to Say« za kar poskrbijo izvrstne sintetizatorske harmonije, ki so položene na ravno pravih mestih, medtem ko refren spada med vrhunce albuma. Zaključni »King of the World« po atmosferi precej spominja na kakšno »Wings of Heaven« (1988) pozabljeno stvaritev, kar je eden najboljših komplimentov za kašno Magnum kompozicijo novejšega datuma.
Z »Lost on the Road to Eternity« so Magnum pozitivno presenetili vse tiste, ki so imeli občutek, da so v svoji pestri karieri 'povedali že vse kar je bilo za povedati' ter, da v zadnjih letih samo še premlevajo ostanke stare slave. Ni čudno, da je album že kmalu po izidu naletel na izjemen odziv in to ne samo v Nemčiji, kjer so že tradicionalno najbolj čislani, temveč, po dolgem času, celo na domačih, britanskih tleh. Ob tem se lahko reče samo: povsem zasluženo.
na vrh