Multi-inštrumentalist, občasni pevec in skladatelj Arjen Anthony 'Ayreon' Lucassen je že skoraj dvajset let najbolj ustvarjalen nizozemski progresivnorockovski/metalski glasbenik. Nekdanji član metalskih zasedb Bodine in Vengeance je s samostojnim projektom/skupino Ayreon ustvaril nekaj studijskih mojstrovin s katerimi si je upravičeno prislužil naziv ustvarjalnega genija in enega najbolj kreativnih glasbenikov na sodobni progresivnorockovski sceni. Poleg ustvarjalnih podvigov z Ayreon je v preteklosti zagnal tudi številne stranske projekte kot so Star One, Stream of Passion, Guilt Machine in Ambion. Manj znano pa je to, da je Lucassen, po slovesu od Vengeance in pred nastankom Ayreon, že poskusil s solo kariero in sicer pod skrajšanim imenom 'Anthony', vendar se ta podvig ni najboljše končal. Njegov psihadelično/trdo rockersko obarvani solo prvenec »Pools of Sorrow, Waves of Joy« iz leta 1994 je, kljub goreči želji po uspehu, kar so dokazovali tudi izdani singli, predstavljal velik komercialni kiks in razen zagretih Lucassenovih privržencev dandanes skorajda nihče več ne ve za njegov obstoj.
Skoraj dvajset leto po izidu omenjenega prvenca je Lucassen začasno prekinil delo z Ayreon in vnovič zagnal solo kariero in to ne na kakršen koli način, temveč je posnel ambiciozno, konceptualno progresivnorockovsko/metalsko opero, ki slogovno v marsičem sledi uspešnemu receptu njegove 'glavne' skupine, se pravi Ayreon, pa tudi vplivi njegovih preostalih projektov so na posameznih kompozicijah še kako prisotni. »Lost in the New Real«, novi znanstvenofantastični koncept, vsebuje uro in pol glasbe, ki obsega celoten prvi CD, medtem ko se na drugem, poleg originalnega skladateljskega opusa in nadaljevanja koncepta, nahajajo tudi priredbe nekaterih Lucassenovih najljubših glasbenih izvajalcev/vzornikov. Tokrat Arjen, razen dolgoletnega sodelavca, bobnarja Eda Warbya, k sodelovanju nalašč ni privabil prepoznavnih imen, tako kot to po navadi počne z Ayreon, temveč je lastnoročno prispeval vse vokale ter pri pripovedovanju koncepta združil moči z legendarnim Rutgerjem Hauerjem (Blade Runner, Lady Hawke, Fatherland, Sin City, itd), bržkone najbolj slovitim nizozemskim filmskim igralcem vseh časov.
Sama zgodba na »Lost in the New Real« v bistvu ni nič posebnega, vsaj za vse tiste, ki so že obdelali večino znanstvenofantastičnih klasik (novel in filmov). Lucassenov lik, Mr. L, ki se je prvič pojavil na Ayreon skladbi »The Truth Is in Here« z albuma »01011001« (2008) se znajde v prihodnosti, kjer se je svet, kakršnega je poznal popolnoma spremenil; v nekaterih stvareh na boljše, v drugih na slabše. Mr. L je bil v 21. stoletju, tik pred fizično smrtjo, zaradi tedaj še neozdravljive bolezni, zaprt v posebno komoro, kjer je bil podvržen kriogenemu (zamrznjenemu) spanju. Čez več desetletij se popolnoma ozdravljen prebudi iz spanja ter zagleda svojega posebej določenega psihološkega svetovalca dr. Voight-Kampffa (igra ga Rutger Hauer), ki ga poskuša na umirjen način navaditi na življenje v prihodnosti.
Svet prihodnosti se je v dobrem in slabem pomenu tako močno spremenil, da ni več mogoče ločiti med resničnostjo in fantazijo, saj so vse najgloblje sanje posameznikov postale uresničljive, med njimi tudi nesmrtnost in večna mladost (»When I'm A Hundred Sixty-Four«), skorajšnji stik z Nezemljani (»Our Imperfect Race«), po 'orwelllovsko' nadzorovani internet (»E-Police), vesoljski turizem (»The Space Hotel«), umetno ustvarjeno organsko življenje »So Is There No God?«), neomejena virtualna resničnost (»The Social Recluse«) in poseben otok s ponovno oživljenimi izumrlimi živalskimi vrstami (»You Have Entered the Reality Zone«), če se našteje samo nekatere velike spremembe.
Mr. L v prihodnosti naleti tudi na kopico drugih, še celo bolj bizarnih stvari, kot je recimo možnost nadomestka živega partnerja z virtualnim, katerega se lahko modificira v skladu s posameznikovimi željami in fetiši ali pa se ga preprosto izklopi (»Don't Switch Me Off«). Tu pa so tudi prefinjena evtanazija, ko se nekdo slučajno naveliča večnega življenja (»Dr. Slumber's Eternity Home«), posebni, nadzorovani programi za stvaritev otroka na ravni 'fizične in psihične perfekcije' (»Parental Procreation Permit«) ali pa naprava, ki omogoča združevanje različnih glasbenih zimzelenov v eno skladbo (»Pink Beatles In A Purple Zeppelin«). Med svojim potovanjem po spremenjenem svetu prihodnosti Mr. L naleti na številne groteskne, pa tudi komične situacije, medtem ko se ves čas sprašuje ali se mu bo uspelo prilagoditi novi realnosti. V primeru, da se mu ponesreči 'stopiti v korak s časom' lahko še vedno obišče Dr. Slumberja za večni 'spanec' ali pa se preprosto zapre v napravo Dream Sequencer, katero se vidi v ozadju »Lost in New Real« naslovnice in se odpravi na popolnoma novo fantastično potovanje.
Na nek način se na »Lost in the New Real« koncept, ki niti ne deluje kdo ve kako fantazijsko, temveč nekako zloslutno realistično in uresničljivo, lahko gleda tudi kot na satiro današnje družbe, le da so vse sodobne družbene patologije, frustracije, kompleksi in hrepenenja prignane na raven svojih futurističnih ekstremov. Prihodnost na »Lost In the New Real« ni razdeljena na črno in belo, saj je vsaj tako privlačna in čarobna kot je obenem izprevržena in morbidna.
Vse skladbe in besedila na albumu je Lucassen napisal brez kakršnekoli asistence ter odigral vse kitare, bas linije, klaviature in še nekatere ostale inštrumente, pa tudi vokalni prispevki so bili izključno njegovi. Edino pri naraciji oziroma predstavitvi posameznih kompozicij/delov koncepta mu je pomagal Rutger Hauer. Slogovno bo »Lost in the New Real« zagotovo všeč vsem ljubiteljem Ayreon, saj se ves čas sprehaja po mostu med progresivnim rockom in progresivnim metalom, pa tudi psihadeličnim rockom, saj je bil Lucassen vedno velik ljubitelj Beatlov in Pink Floyd.
Doktor Voight-Kampff prebudi Mr. L-ja na z mračno atmosfero prepojeni otvoritvi z naslovom »The New Real« ter ga pozove k temu, da mu pove svoj poslednji spomin, preden so ga za vrsto let spravili na kriogeno spanje. Tako Lucassen skozi režeče se kitarske pasaže in nagruvane ritmične nianse začne pripovedovati svojo temačno pripoved, kako ga je neozdravljiva bolezen posadila v roke bizarnega znanstvenega eksperimenta, po katerem se je zbudil v popolnoma novem svetu. Elektronski vzorci ob vmesnih zvokih flavte še stopnjujejo srhljivo in napeto ozračje, ob katerem si lahko poslušalec predstavlja hladno in sterilno doktorjevo ambulanto sredi sveta, kjer je vsa domišljija že zdavnaj mrtva in zveni beseda 'neuresničljivo' kot slaba šala.
»Pink Beatles In A Purple Zeppelin«, kjer Mr. L prisluhne bizarnemu glasbenemu hibridu, medtem ko mu Voight-Kampff razloži, da je bilo v glasbi izumljeno že praktično vse in zdaj samo še manipulirajo s preteklimi stvaritvami, tako da jih spreminjajo v vedno nove oblike. Tu gre za kompozicijo, ki je slogovno zelo dobro prilagojena svojemu satiričnemu naslovu, kar pomeni, da ta sproščujoča skladba vsebuje pestre elemente psihadelike in trdega rocka. Na »Parental Procreation Unit« se Mr. L prvič sooči z brutalnim programom za nadzorovanje rojstev in temu je prilagojena tudi dramatična atmosfera z uporabo orientalsko obarvanih kitarskih lestvic, katere podpirajo številni udarni bobnarski prehodi, medtem ko Lucassen pri petju občasno uporabi vokoder. Spremljevalne vokalne linije še poudarijo melodični, vendar ambientalno fatalistični refren.
»When I'm a Hundred Sixty-Four«, ki je z naslovom aluzija na The Beatles klasiko »When I'm Sixty-Four«, je tisti trenutek v konceptu, ko protagonist odkrije, kako človeštvo manipulira s podaljševanjem življenja in odkritjem nesmrtnosti. To pot gre za zabaven folkrockovski eksperiment z akustičnokitarskimi akordi in s spremljavo godal, kar v navezi ustvarja nekoliko keltsko, pastoralno vzdušje. »E-Police«, kjer se v vseh megalomanskih razsežnostih razkrije orwellovski nadzor nad internetom o katerem tudi današnje 'velesile' brez dvoma fantazirajo sleherno noč, vsebuje epski refren z večglasnim pristopom, kar pomeni, da gre za izjemno dostopno in memorabilno stvaritev. »Don't Switch Me Off«, kjer vnovič zavladajo akustični akordi in prijetna večglasja, pa tudi čas za sintetizatorsko in kitarsko solažo se najde znotraj ritmično zavidljive zvočne palete, je pripoved o bizarnem srečanju z virtualno partnerko, nekakšnim hologramom, ki izgleda kot prava oseba iz mesa in krvi.
»Dr. Slumber's Eternity Home«, obisk famoznega centra za evtanazijo vseh naveličanih in apatičnih nad večnim življenjem, vsebuje prešerno začinjeni baročni aranžma, medtem ko za zabavno vzdušje poskrbi tudi večglasni refren. Z mračno avro prežeti »Yellowstone Memorial Day«, kjer stružijo mogočne sintetizatorske pasaže, medtem ko se Lucassen izkaže s kameleonskim vokalnim pristopom, pripoveduje o tem, kako se človeštvo kljub izjemnemu razvoju in tehnološkemu napredku še vedno spopada z vojnami in naravnimi katastrofami kot je bil izbruh uničujočega vulkana v yellowstonskem narodnem parku.
Na »Where Pigs Fly« se izve, da je človeštvo končno razvozlalo tudi uganko vzporednih vesolij in tako naletelo na sila nenavadne alternativne dvojnike nekaterih znanih osebnosti. Tu je v ospredju baročni aranžma, ki ustvari nekoliko rustikalno atmosfero. Sila zabavno besedilo pripoveduje o vzporednih svetu, kjer je Darwin zagovarjal kreacionizem, Einstein odkril časovni stroj in Kolumb našel pot v Indijo, medtem ko Shakespeare ni imel smisla za rimo. Potem so tu še Reagan, ki je osvojil pet oskarjev in niti enkrat uspešna Meryl, pa veganski Elvis, Alice, ki je ostal Vincent ter Bowie, ki je ostal Jones, če se našteje le nekatere bolj zabavne primere. Naslovna kompozicija, kjer se razkrije, da v svetu prihodnosti ne znajo več ločiti med resničnostjo in virtualnostjo, je z desetimi minutami najdaljša in najbolj kompleksna stvaritev na »Lost in the New Real«. S številnimi nenadnimi časovnimi prehodi in bogatimi ambientalnimi tranzicijami, ki z lahkoto navdušijo vse ljubitelje Lucassenove Ayreon dediščine, saj ne manjka mogočnih vokalnih harmonij in dramatičnih simfoničnih aranžmajev, predstavlja vrhunec albuma.
Drugi disk se odpre s spacerockovsko orientiranim »Our Imperfect Race«, ki govori o skorajšnji vzpostavitvi stika z nezemeljsko inteligenco. Protagonist si tu zastavlja vprašanje, kaj si bodo obiskovalci iz oddaljenih galaksij mislili, ko bodo odkrili v kakšnem katastrofalnem stanju se nahaja naš planet. Futuristični ambient je tu posrečeno ustvarjen z rabo raznovrstnih digitalnih vzorcev in mračnega zvoka sintetizatorskih tekstur. »Welcome To The Machine«, progmetalsko usmerjena priredba Pink Floyd klasike z legendarnega albuma »Wish You Were Here« (1975) zveni precej bolj brutalno v primerjavi z izvirnikom in na ta način skorajda neprepoznavno, kar ima tako svoje prednosti kot slabosti. Po eni strani gre za zelo zanimivo, popolnoma svojstveno interpretacijo tega zimzelena, po drugi pa manjka originalna duša in ambient ob katerem se izvorno sporočilo skladbe kar nekako porazgubi.
»So Is There No God?«, z besedilom ob katerem bi se zadovoljno posmehnil tudi Nietzsche, na račun godalnih pasaž in melanholičnih kitarskih improvizacij, poskrbi za lep kontrast v primerjavi s predhodno skladbo. »Veteran Of The Psychic Wars«, priredba Blue Ӧyster Cult zimzelena v moderni produkciji in z nekoliko bolj izpostavljenimi elektronskim zvokom klaviatur, izpade presenetljivo kvalitetno in skorajda doseže epsko atmosfero izvirnika, ob čemer je potrebno gospodu Lucassenu čestitati tudi za imenitno pevsko predstavo. S subtilnimi akustičnimi akordi zabeljeni »The Social Recluse«, ki pripoveduje o povezovanju futurističnih generacij prek njihovih privatnih virtualnih svetov, kar v novem svetu poteka kar preko v človeških možganih vgrajene računalniške naprave, je eden najbolj zanimivih dosežkov na drugem disku.
Arjen se je lotil tudi priredbe Led Zeppelin zimzelena in sicer »Battle Of Evermore«, ki pod njegovo taktirko izpade nekoliko bolj 'futuristično', čeprav ne manjkajo izvorne pastoralne melodije na akustični kitari, pa tudi eterični ženski spremljevalni vokal, ki se zelo dobro dopolnjuje z Lucassenovim petjem, izpade zelo solidno. »The Space Hotel«, ki se nanaša na vesoljski turizem, vsebuje zanimivo tranzicijo med mračno uvodno sekcijo ter 'osvobajajočim' refrenom, ne manjkajo pa tudi inteligentne kitarske improvizacije. »Some Other Time« je ena bolj presenetljivih in zanimivih priredb s katero Lucassen vnovič dokaže svojo obširno glasbeno razgledanost, saj se ne zgodi prav pogostokrat, da bi se nekdo odločil prirediti kakšno The Alan Parsons Project klasiko. Vokalna izvedba po moči in ekspresiji sicer krepko zaostaja za izvirnikom, medtem ko simfonični aranžmaji še kar dobro ujamejo izvorno ambientalno magijo.
»You Have Entered The Reality Zone«, ki je pravzaprav pripoved o nekakšnem futurističnem Jurskem parku, je po zaslugi izjemnih prelivov med subtilnimi trenutki z večglasji in akustiko ter folk okraski na flavti, prav tako eden boljših trenutkov na »Lost in the New Real«. Čisto na koncu albuma pa Arjen preseneti še z »I'm The Slime«, priredbo legendarnega Franka Zappe, nepozabno burlesko, ki je originalno izšla na kultnem albumu »Over-nite Sensation« (1973). Za igranje priredb Franka Zappe potrebuješ predvsem veliko možganskih celic, zavidljiv glasbeni talent, smisel za humor, pa tudi 'jajca' in gospod Lucassen pri tem ni razočaral. Tako je uspešno poskrbel za daleč najbolj 'odštekan' trenutek celotnega albuma, ki je, razen prek megafona speljanega vodilnega vokala in popolnoma drugačnega kitarskega zvoka, tudi po atmosferi precej zvest briljantnemu originalu.
Arjen Anthony Lucassen je vnovič potrdil svojo enkratnost in genialnost. »Lost In the New Real« je namreč eden najboljših znanstvenofantastičnih konceptualnih albumov, ki poslušalca s svojo pestro ambientalno magijo, slogovno raznovrstnostjo in vrhunskimi aranžmaji s številnimi virtuoznimi vragolijami, ob katerih se bodo obliznili vsi progrockovski gurmani, popelje na čudovito glasbeno potovanje skozi na žalost precej verjetno (bližnjo) prihodnost, obenem pa je s samim konceptom ponudil dovolj hrane za možgane, da se bo marsikdo zamislil nad tem kam 'drvimo'. Še več, gre za izdelek, ki je na ravni najboljših Ayreon dosežkov, tako da ne bo prav nobena tragedija, če slučajno gospod Lucassen v prihodnosti svoji samostojni karieri nameni več pozornosti, pa čeprav pri tem ne bo sodeloval z imenitnimi pevskimi gosti, temveč se bo rajši osredotočil na lastne pevske sposobnosti.
na vrh