Bon Jovi: Lost Highway

Kaj ločuje slabo od še slabšega? V primeru Bon Jovi je to sigurno njihov najnovejši prispevek k svetovni rokerski kulinariki, primerno imenovan Lost Highway. Lost? Definitivno, a mislim da so se fantje izgubili že davno pred to zadnjo posladkano demonstracijo analnega dostavljanja kvazi rokerskih zamislic. Ko se človek počasi nekako že sprijazni z dejstvom, da so Bon Jovi padli na najnižjo možno raven, ga Jon in kompanija vedno znova veselo demantirajo z kakim posebej neokusnim izdelkom, ki prej kot na dokument vreden nedvomnih kvalitet zasedbe, spominja na še enega v vrsti brezosebnih in vsebinsko popolnoma praznih glasbenih zapisov, ki smo se jih od Bon Jovi v zadnjem desetletju že dodobra navadili. Pri tem je potrebno poudariti, da si strici, ob vsej mašineriji, ki jih že leta "umetno ohranja pri življenju", tovrstna igračkanja seveda lahko privoščijo. Čisto resno ljudje! Če smo realni, bi danes med nami težko našli človeka, ki bi dvomil, da Bon Jovi nebi uspeli razprodati svoje prihajajoče turneje.

Kaj nam imajo torej Bon Jovi v letu 2007 novega za ponuditi? Popolnoma nič! Lost Highway je v vseh elementih predvidljiv komercialni izdelek, poln nežnih spevnih baladic in šlagerjev, primernih za nedeljsko poležavanje v visokih travah vašega najljubšega parka. Ali drugače povedano, še en prikaz "spolne" moči žrebca Jon Bon Jovija, ter nemoči velikega Richie Sambore, katerega vloga je pri Lost Highway zreducirana na skoraj neopazno raven. Razen občasnih solaž, ki v ničemer ne opozarjajo na veliki potencial kitarista, kot kaže Jon Samboro v prihodnje vidi predvsem v vlogi spremljevalnega vokalista, ki ubogljivo sledi njegovim pocukranim glasovnim linijam. Drugačnega razvoja dogodkov skladbe kot You Want To Make A Memory, ali country obarvani Seat Next To You ter Whole Lot Of Leaving, enostavno ne dajo slutiti. Tako ušesom prijazno okolje obkroža večino albuma, katerega "najrazburljivejši" trenutki nastopijo z uvodno Lost Highway, poskočno Summertime ter za te razmere nepredstavljivo razbijaško We Got It Going On, dvojčico It's My Life, katere patetično besedilo opozarja na bebavo Jonovo "bad boy" liriko. Ni čudno, da se fante raje drži srcu prijaznejših tematik in ritmov, ki toliko bolje izpostavljajo vse njegove interpretacijske kvalitete, pa čeprav klišejsko limonadaste. Na teh se tudi gradi celotna podoba tega sicer produkcijcko zelo močnega albuma, ki pa na žalost ponovno zveni vse prej kot rezultat ekipnega dela. Predvsem moti dejstvo, da komaj opazen doprinost ostalih treh članov zasedbe, močno spominja na kakega od Jon Bon Jovijevih solističnih izdelkov v smilsu Destination Anywhere! To, kar nam na Lost Highway, poleg že prej omenjenega Sambore, ponujata David Bryan in Tico Torres, resnično ni vredno počenega groša, saj njune prisotnosti ni moč zaslediti praktično nikjer. Jon si je pač že dolgo nazaj popolnoma podredil celotno delovanje zasedbe, ki funkcionira izključno po pevčevih idejah in načrtih. To je na Lost Highway moč opaziti na vsakem koraku. Koliko to koristi samemu slovesu Bon Jovi bo pokazal čas. Vsekakor pa bi gospodu v prihodnje prišlo prav vsaj malce razmisliti, v čemu je smisel ustvarjanja takih albumov, ki prej kot kvaliteto, ponujajo predvsem izgovor za še eno megalomansko svetovno popotovanje, saj je Lost Highway pač le še eden v seriji dolgočasnih Bon Jovi albumov, ki bo zadovoljil marsikatero ljubiteljico lahkotno posladkanega romantičnega pop rocka, ter na drugi strani še dodatno zafrustriral vse njihove starejše oboževalce.