Letošnje zatišje melodičnorockovskih izdaj z Britanskega otočja pravzaprav rešuje Nigel Bailey, ki je tik pred zaključkom leta spravil skupaj svoj studijski prvenec »Long Way Down«. Možakar je silno izkušen glasbenik dolgega staža, ki pa opozarja na svojo prisotnost sredi melodičnorockovskega obzorja širšo glasbeno občinstvo z uradnimi izdajami šele v zadnjem času. Zametke skupine Bailey velja iskati v projektu Three Lions, ki pod okriljem tega imena izdal Nigle Bailey v lanskem letu (zelo verjetno svoj edini) istoimenski prvenec v navezi z nekdanjima Ten in Dare kompanjonoma izvrstnim kitaristom Vinniejem Burnsem in bobnarjem Gregom Morganom.
Nigel Bailey se je to pot obdal z ekipo (preverjeno) odličnih italijanskih glasbenikov, kar seveda ni slučaj, saj je možakar sklenil pogodbo za italijansko založbo Frontiers Records. Ker pa drži možakar vajeti v svojih rokah in je poleg vokala prispeval v celoti bas kitarske linije, kot tudi glavnino ritem kitar ter je stvarnik vodilnih kitarskih fraz in aranžmajev, velja album »Long Way Down« brez slehernih pomislekov uvrstiti med tipske predstavnike izročila Britanske melodičnohardorockovske in AOR šole.
»Long Way Down« nosi tako smiselne vzporednice s prvencem »Three Lions«, le da so kitare v produkciji nekoliko »odebeljene« in »porinjene naprej« v sami zvočni sliki, kar pomeni da iztrži sam album več decibelov in trdote. Posamezne točke albuma je moč smiselno primerjati s samostojnimi studijskimi deli Baileyevega rojaka Stevea Overlanda, tudi zavoljo občasne podobne barve vokalnih karakteristik (Ticket to Yesterday, uvodna Feed the Flames). Skladba Stay pa spominja na komponistične prijeme Baileyevega rojaka Stevea Newmana, kar velja tudi v vokalnem pristopu, saj prilagodi Nigel Bailey svoj vokal tako, da mu doda nekaj temačnega leska ter ščepec grenosti, kar ga zbliža znova s Steveom Newmanom. Sicer pa nosi v občem iztržku album »Long Way Down« sorodstvene vezi z vibracijo del britanskih melodičnohardrockovskih in AOR zasedb, kot so Heartland, Kix, pa tudi FM. Ker je Bailey predstavnik stare šole, so skladbe občasno obtežene s klasičnim hardrockovskim momentom, ki izhaja iz glasbenikova odraščanja ob zvokih blues glasbe. Vsekakor je celotna vsebina zapakirana v faktor visoko melodično nalezljivega izkoristka, ki seveda prevzema pozornost v grabežljivo spevnih refrenskih napevih. Ob vsej dinamični zgibanki zvočne slike albuma, velja izpostaviti vrhunsko odkravžljane solaže vodilne kitare znotraj srednjih instrumentalnih pasaž
Sicer pa album »Long Way Down« ne prinaša česa še ne slišanega na sceno. Navkljub temu pa bo zagotovo prinesel veliko veselja ljubiteljem klasične AOR in melodičnorockovske šole, ki so jo utemeljile na britanskem otočju maloprej citirane skupine oziroma izvajalci. Zelo lep, nekoliko predvidljiv glasbeni izdelek, kjer občasno zmotijo le predolge repeticije refrenov v izhodnih točkah skladb, bo zagotovo dobil čez dve ali tri leta svoje studijsko nadaljevanje.
na vrh