Faces, The: Long Player

Long Player je drugi album britanskih rokerskih eminenc The Faces. Album, podobno kot pred njim solidno sprejet prvenec First Step, tokrat s sedmimi studijskimi in dvema koncertnima stvaritvama, prisega na enostavno rock & roll kombinatoriko, polno dražljivih vokalnih preletov in akrobacij, ki jasno in brez predsodkov izpostavljajo glavno kvaliteto zasedbe. Ta seveda tiči v strašljivih izraznih karakteristikah Roda Stewarta, katerega glas je takrat že veljal za enega najimenitnejših v poslu. Rod si je tudi tokrat brez večjega naprezanja pokoril zvezdniško zasedbo glasbenih pajdašev, katerim, če smo čisto iskreni, v času ne prav dolgega trajanja The Faces romantike, nikoli ni zares uspelo prilesti iz sence slavnega tovariša.

Long Player se torej drži preverjene formule skiciranja preprostih melodičnih skic, ki pogosto celo zvenijo, kot da bi brez predhodnega premisleka, slabe vesti ali obžalovanja, prihajale neposredno iz mačkastih glav pri jutranji kavi zbrane peterice. Veliko je neobremenjenega improviziranja, na prvi videz brez repa in glave, seveda brez pretresa vrednih solističnih ekscesov posameznikov. Ron Wood v številnih razvlečenih "jammih" naprimer le potuhnjeno drobtinčari, podobno pa velja tudi za dobro utečeno ritmično navezo Kennya Jonesa in Rona Lanea, ki se nesebično žrtvuje v korist skupnega cilja in vseskozi ostaja predana suverenemu vrtenju ritmičnega kolesja. Razburljivejše ritmične obrate boste na Long Player tako le zaman iskali, podobno neatraktivne, vseeno pa v vsakem primeru spontane, so tudi precej predvidljive akrobacije spremljevalne muzikalne podlage, ki v posameznih momentih, denimo v primeru On The Beach, povlečejo precej v smeri nestanovitnega brbljanja kakih Rolling Stonesov iz obdobja Micka Taylorja. Vzorčno, Long Player prej kot na disciplinirani glasbeni marš spominja na spontano orgijo bazičnega rock & rolla, kar seveda ni nujno slabo. Dokaz tega je všečno paradiranje nalezljive ritmike I Feel So Good in Had Me a Real Good Time. The Faces so pač vajeni udarjanja s preprostostjo, kot uvodoma lepo nakaže Bad 'N' Ruin, enotaktna ne pretirano domiselno improvizirana rock & roll mašinerija, ki jo na hitri cesti do pogube reši prefinjeno vijuganje Rodovega vokala.

V vrtincu na videz brezciljnega obračanja osnovnih skladbenih struktur, ki albumu kvantitativno dominirajo, se za povrh zrcali tudi kopica soulovsko orientiranih motivov, ki po preizkušeni formuli Stevartovih solističnih triumfov takrat še nedavne preteklosti, ponujajo pušeljc absolutnih presežkov albuma. Nezamenljivost Stewartovega glasu poleg pod kožo že dodobra uležanih spustov v zgoraj omenjene soul vode ostaja evidentna na odlični Tell Everyone, prelepi, v akustiko zaviti Sweet Lady Mary, podvig brez primere pa je Stewartu uspel s pogumno izposojo fantastične Maybe I'm Amazed. Strahovita vokalna izvedba klasike Paul McCartneya je sama po sebi najboljši dokaz širine in nedoumljive karakterne globine Rodovega glasu. Prepoznavna raskavost v vokalu skriva mistiko, ki uspešno dviguje še tako povprečne melodične kreacije, kaj šele ko le te dosežejo nivo mojstra McCartneyevega kova, takrat smo pač priča končnemu izdelku posebne umetniške vrednosti. Ob tem velja pripomniti, da se je odločitev za umestitev koncertne izvedbe omenjene skladbe v repertoar albuma zasedbi povrnila z obrestmi, saj odrska izvedba bisera nastopi v paketu s pozitivnim odzivom opazno prevzete publike, že tako radoživa zvokovna slika albuma pa s tem "trikom" na vitalnosti samo še pridobi.