Vsake uspešne zgodbe je enkrat konec. V primeru britanskih težkorockovskih legend Rainbow se je njihovo artistično najbolj plodovito obdobje končalo, ko sta kitarski inovator v črnem Ritchie Blackmore in pevski velikan malih stopinj Ronnie James Dio drug proti drugemu zalučala bojni sekiri in z albumom »Long Live Rock 'n' Roll«, poslednjo Rainbow mojstrovino, po treh letih za vedno končala izjemno plodovito medsebojno sodelovanje. Blackmore, ki je začel vse bolj hlepeti po komercialnem uspehu na drugi strani Atlantika, kateri se je Rainbow, kljub trumam (srednje)evropskih in japonskih oboževalcev, še vedno vztrajno izmikal, je imel čedalje manj potrpljenja nad Diovimi fantazijskimi besedili o zmajih, čarovnikih, princeskah in vitezih, medtem ko je bil Ronnie do grla sit že skorajda bizarne samovoljnosti 'moža v črnem'. Bobnarska legenda Cozy Powell, ki je večkrat prispeval tudi skladateljske usluge, je v tem konfliktu nekako ostal nevtralen, zato mu je Blackmore podal 'odpustek' ter ga v zasedbi obdržal še za dve leti.
Ritchie je pred snemanjem »Long Live Rock 'n' Roll« na veliko kadroval ter v tem času zamenjal basista Jimmya Baina z Markom Clarkeom (ex-Uriah Heep, Colosseum), kateri pa ga je že kmalu razočaral, zato je na koncu večino bas linij na albumu posnel kar sam. Za preostale bas linije ter predvsem potrebe turneje je k sodelovanju povabil Avstralca Boba Daisleya (ex-Kahvas Jute, Chicken Shack, Mungo Jerry, Widowmaker), kateri je znan tudi po svojem kasnejšem sodelovanju z Ozzyem Osbournejem, Uriah Heep, Garyem Mooreom in Black Sabbath, če se našteje le nekatere. Kanadski klaviaturist David Stone (polno ime Michael David Stoyanoff) je zamenjal Američana Tonya Careya, kateri je pred odhodom posnel približno polovico klaviaturskih tekstur za album. Stoneov prispevek je bil tako zaznavno omejen in že po koncu »Long Live Rock 'n' Roll« turneje sta morala z Daisleyem na Blackmoreov ukaz pripraviti kovčke. Za veličastne orkestralne aranžmaje na epski klasiki »Gates Of Babylon« je poskrbel bavarski simfonični orkester pod vodstvom Nemca Rainerja Pietscha, medtem ko je trojna godalna naveza na »Rainbow Eyes« odigrala pomemben delež pri soustvarjanju neverjetne ambientalne magije tega zimzelena.
Nekako po pričakovanju so najboljši trenutki na »Long Live Rock 'n' Roll« ravno tam, kjer se Diova fantazijska besedila združijo z epsko glasbeno podlago v režiji Ritchieja, Cozya in preostalih dveh glasbenih sotrpinov ter tako ustvarijo popolno simbiozo med fantazijo in resničnostjo. Uvodna bomba »Long Live Rock 'n' Roll«, katera temelji na Ritchiejevi udarni kitarski frazi, medtem ko jo nadgrajuje Diovo pevsko gromovništvo ter Cozyjevi neumorni bobnarski stampedi, je v osnovi pristni težko rockovski antem, ki je bil, predvsem na račun spodbujevalnega refrena, v prvi vrsti ustvarjen z namenom podžiganja koncertne publike. Kasneje bo Dio v samostojni režiji ustvaril povsem lasten, že zdavnaj 'ponarodeli' rockovski antem z naslovom »We Rock«, kateri je bil več kot samo simbolično nadaljevanje »Long Live Rock 'n' Roll«.
Na nekoliko enigmatični, vendar obenem tudi izrazito epski klasiki »Lady Of The Lake« se legendarni pevec med rezgetanjem Blackmoreovih nabrušenih kitarskih pasaž in veličastnimi klaviaturskimi aranžmaji prvič na albumu znajde na 'domačem terenu' starodavnih legend in fantazijskih svetov. Njegov maščevalno razpoloženi vokal v trenutku pričara neke že skorajda pozabljene starodavne podobe iz keltske in anglosaksonske mitologije. Ritchie mogočno atmosfero začini z duhovito kitarsko improvizacijo, medtem ko Careyeve orkestralno obarvane klaviaturske teksture še poglobijo vsesplošno epsko veličastje.
V srednji tempo speljani »L.A. Connection« je najmanj zanimiva stvaritev na albumu, ki že nakazuje prihodnjo, bolj 'ameriško' usmeritev te legendarne skupine, kar je razvidno že iz refrena in za klasične Rainbow povsem netipičnega besedila s katerim se je Blackmore hotel na vsak način prikupiti Američanom, medtem ko je Dio med vsiljenim kovanjem verzov najbrž pihal od besa. Povsem povprečno melodijo, šaljivi barski klavir in preprosta kitarska fraza ne pustijo kake globoke impresije, vendar vse skupaj na srečo rešuje Diov vokal, kateri ob še tako povprečni glasbeni podlagi ustvarja čudeže. To je bila sicer ena izmed zgolj treh skladb z albuma, katere so izvajali na turneji leta 1978, vendar so jo, potem ko so ugotovili, da ameriška publika ob njej ne doživlja množične orgazme, že kmalu izpustili iz set liste.
Takoj zatem pa, kot naročen, sledi eden najboljših skladateljskih in liričnih dosežkov celotne Rainbow povesti, epska poslastica »Gates Of Babylon«, ki s svojim orientalskim vzdušjem poslušalca popelje na epsko potovanje skozi čas v antični Babilon, kjer iz puščavskih tal prek Ronniejevega 'pripovedovanje' nenadoma izrastejo neskončne karavane in templji v čast Ištar ter Marduka. Blackmoreove pentatonično zasoljene kitarske lestvice in Cozyevi neusmiljeni bobnarski prehodi nudijo čudovito oporo Diovi nepozabni pevski predstavi. Veličastni refren je v nadaljnjih letih postavil kakovostne standarde za razvoj epskega težkega metala, medtem ko Ritchiejeve pentatonične, kompleksne kitarske improvizacije še danes jemljejo sapo. Rainbow se je tu, še zdaleč ne prvič, posrečilo izgraditi izjemno prepričljiv most med trdim rockom in progresivnim rockom, ki z intenzivno atmosfero poslušalca drži v šahu od prve do zadnje sekunde tega epskega potovanja z vragom skozi vrata antičnega Babilona.
Le malo drugih Rainbow klasik je imelo tolikšen vpliv na razvoj težkega metala kot borbeno razpoloženi »Kill The King«, ki vsebuje še eno domiselno in že zdavnaj klasično kitarsko frazo in rušilne bobnarske prehode, medtem ko Diov epski vokal kar razganja od energičnosti. To je tudi najstarejša kompozicija na albumu, saj so jo Rainbow izvajali že na »Rising« turneji in jo je lahko večina prvič slišala na koncertnem albumu »On Stage« (1977). Robato usmerjeni »The Shed (Subtle)« se odpre s kratko Blackmoreovo bluesovsko obarvano improvizacijo, nakar sledi prehod v udarno sekcijo, kjer tempo narekuje mogočna kitarska fraza, Diovo pevsko repenčenje in Powellovo srdito ritmično stopnjevanje na činelah. Udarno naravo albuma uspešno nadaljuje v nekoliko bolj melodične vode speljani »Sensitive To Light«, ki je ritmično precej bolj sproščena skladba v primerjavi s predhodnikom in vsebuje sramežljiv rock 'n' rollovski utrip, katerega pa že kmalu v kali 'zatrejo' epske kitarske harmonije. Slednje tudi preprečujejo, da bi vse skupaj izpadlo preveč veselo ali celo koga navleklo na ples.
Nekako je prav, da se konec neke ere, preden je Blackmore prodal dušo 'kapitalističnemu hudiču', sklene na kar se da romantičen način. Folkrockovska zadušnica »Rainbow Eyes« je morda celo najlepša balada v celotni Rainbow zgodovini pri čemer ji je edina resna konkurenca nepozabni zimzelen »Catch the Rainbow«. S svojo nostalgično atmosfero poslušalca še zadnjič popelje v svet 'arturijanskih' legend pri čemer ključno vlogo odigrajo Blackmoreove nežne pasaže na akustični kitari, Diov enkratni pevski patos ter presunljivi godalni aranžmaji. Tu se mali mož velikega glasu izkaže kot prvovrsten pevec romantičnih elegij in dokaže, da njegov enkratni vokal ni poznal žanrskih omejitev, čeprav je levji delež svoje kariere zapisal težkemu rocku. Tolikšne art rockovske subtilnosti Rainbow po Diovem odhodu in zvokovni 'amerikanizaciji' niso premogli nikoli več, kar je bila po svoje velika škoda. Nekaj te čarobne ambientalne magije je Ronnie kasneje uspel pričarati med svojim kratkotrajnim sodelovanjem z Black Sabbath ter predvsem, ko je ustvarjal glasbo za svoj lastni band Dio.
»Long Live Rock 'n' Roll« je bil poslednji mojstrski album v režiji nepozabnih Rainbow in enkratni trenutek, ko je magija med Blackmoreom in Diom še zadnjič zasijala v vsem veličastju, preden je na račun hlepenja po 'ameriških sanjah' dokončno ugasnila. Dio je dal odpoved, potem ko se je Blackmore jasno in glasno odpovedal neo klasično metalskim tendencam ter prepovedal vsakršna besedila o 'zmajih in čarovnikih' v želji, da bi z novo, melodično rockovsko/AOR-usmeritvijo osvojil ameriški trg. Neke dobe je bilo dokončno konec in čeprav so Rainbow v naslednjih letih v komercialnem smislu dosegali lepe uspehe (Amerike sicer niso uspeli nikoli docela 'osvojiti'), so za mnoge privržence edini pristni Rainbow s srcem in dušo še danes tisti z Diom v postavi.
Za sklepno besedo pa še en nekoliko komičen podatek v zvezi z »Long Live Rock 'n' Roll«; na notranjih platnicah albuma se nahaja fotografija evforične množice med koncertom, katera v prednjih vrstah nosi velik plakat z napisom 'Long Live Rock 'n' Roll'. Ta fotografija ni bila posneta med nastopom Rainbow, temveč v trenutku, ko so se na odru nahajali kanadski art rockovski velikani Rush. Blackmore je v pristni stalinistični maniri odstranil napis 'Rush' ter ga zamenjal z lastnim sloganom. Enako velja tudi za Rush logotipe na majicah posameznih koncertnih udeležencev, katere je diktator v črnem marljivo zatemnil in tako ustvaril vtis, da publika nori od navdušenja, medtem ko na odru igrajo njegovi Rainbow.
na vrh