Zgodnja osemdeseta so bila obdobje, ko je večina progresivnorockovskih pionirjev vrgla 'puško v koruzo' s prenehanjem obstoja (ELP, Procol Harum, Gentle Giant, Caravan, Soft Machine itd) ali pa so se prilagodili novim zvočnim trendom ter prevzeli za tiste čase inovativno sintetizatorsko tehnologijo (Genesis, Yes, Camel, Rush, Kansas itd). Simfoničnoprogrockovski pionirji The Moody Blues so bili eni izmed redkih, ki so tedaj ubrali nekakšno 'srednjo pot', kar pomeni da so ohranili skoraj vse prepoznavne zvočne prvine in način komponiranja ter hkrati s pridom uporabili moč modernih sintetizatorjev.
Za to je bil najbolj zaslužen prihod novega klaviaturista Patricka Moraza (ex-Refugee, Yes), ki je zamenjal originalnega člana Mikea Pinderja, kar je hkrati pomenilo, da je bil »Long Distance Voyager« prvi The Moody Blues album po prvencu »The Magnificent Moodies« iz leta 1965 na katerem ni bilo vseh članov klasične postave (Pinder, Hayward, Lodge, Edge in Thomas). Za Moodye se je tako začelo neko povsem novo obdobje, ki ga večina dolgoletnih privržencev, nima ravno v preveč lepem spominu. Moraz je prvotno prišel kot začasna, koncertna zamenjava za potrebe »Octave« turneje, vendar je nato ostal član The Moody Blues družine vse do leta 1991.
»Long Distance Voyager«, njihov deseti studijski dosežek, je bil napol konceptualen album, saj se njegova besedila, približno na polovici skladb, vrtijo okrog 'popotnika' iz naslova albuma, medtem ko preostale stvaritve vsebujejo tematiko karnevalskih norčij in kaosa, ki izbruhne na divji zabavi po koncu rockovskega koncerta. The Moody Blues na »Long Distance Voyager« zvenijo bolj melodično, prijazno in veselo kot kdajkoli prej (z izjemo prej omenjenega, še izrazito naivnega prvenca), kar pomeni, da bo album, kljub velikim količinam gastronomskih orkestralnih aranžmajev, všeč tudi tistim, ki pri svojem glasbenem izboru sicer prisegajo predvsem na melodični rock. Izmenjavanje vokalnih pobud med kitaristom Justinom Haywardom, basistom Johnom Lodgeom in flavtistom Rayem Thomasom, je bilo, poleg dinamičnega prepleta simfonike in rocka, še vedno eno osrednjih 'orožij' The Moody Blues zvočnega pristopa. Kljub zaznavni komercializaciji posameznih del so ostali še vedno prepoznavni, tako da jih ni bilo mogoče zamešati s sorodnimi zasedbami.
»The Voice«, drugi single z albuma, vsebuje mističen uvod, angažiran refren in pospešen tempo, medtem ko so sintetizatorske teksture že 'povoščene' in prilagojene novim zvočnim trendom. Iz Haywardovega vokala seva poudarjena samozavest in nova osredotočenost. Na vsakem koraku se prav tako že čuti neka nova energija, medtem ko so prepoznavne ritmične, vokalne in aranžerske finese še vedno tu. S svečanimi orkestralnimi aranžmaji prepojeni »Taking Out Of Turn«, kjer vokalno poveljstvo prevzame basist Lodge, je z več kot sedmimi minutami celo eno daljših del v The Moody Blues zgodovini. Podatek, da je bil izbran za tretji single s tega albuma ne preseneča, glede na njegovo prijazno melodijo, zapeljiv refren in masam všečno ljubezensko besedilo.
O dejstvu, da so osemdeseta že napočila, prvič resno opozori »Gemini Dream«, še en pomemben singel, ki je vseskozi prepreden s pompoznimi sintetizatorskimi teksturami. Navkljub svojemu precej zmedenemu in na trenutke že skorajda hrustljavo cenenemu ambientu, kjer ne manjka sintetizatorskih klišejev, značilnih za osemdeseta, to plodno skladateljsko sodelovanje med Haywardom in Lodgeom kot celota izpade presenetljivo zabavno. Po drugi strani se na »Long Distance Voyager« še vedno najdejo popolnoma tradicionalne The Moody Blues stvaritve kot je denimo s pastoralno atmosfero prepredena ljubezenska balada »In My World«, katero Hayward ob spremljavi akustično-kitarskih akordov odpoje na izjemno vživet način. Eterični »Meanwhile«, kjer vladajo subtilni aranžmaji akustične kitare, prav tako kar prekipeva od ritmičnega elana in pozitivistične atmosfere.
Enega izmed vrhuncev albuma nedvomno predstavlja epski katalizator »22,000 Days«, kjer osrednja kitarska fraza ter tempo precej spominjata na motiv, katerega se je lahko šest let kasneje slišalo na Pink Floyd klasiki »Learning To Fly«, medtem ko 'vikinške' vokalne harmonije ter svečani simfonični aranžmaji uspešno soustvarjajo mogočno atmosfero. »Nervous« zaznamujejo krasne Thomasove pasaže na flavti, Haywardova lahkotna melodija na akustični kitari in Edgeov žametni vokal, medtem ko sam ambient vsebuje tisto nedolžno iskrenost in pozitivizem, ki bo všeč vsem tistim, ki prisegajo na zapuščino Beatlov in tudi samostojno pot Paula McCartneya.
S karnevalskim vzdušjem prepredeni »Painted Smile« je del zaključne, tridelne suite, kjer se v vlogo glavnega pevca prvič na albumu postavi tudi brkati flavtist Ray Thomas. Razen po produkciji in zvoku klaviatur, izjemno spominja na določene Moody standarde z začetka sedemdesetih. »Reflective Smile« je zgolj karnevalska Thomasova naracija v naslednjo kompozicijo, ki je nedvomno najbolj zabaven trenutek na »Long Distance Voyager«. To je zaključna burleska in hkrati duhovita samoparodija z naslovom »Veteran Cosmic Rocker«, satira na tipično življenje rock zvezde. Tu pentatonični ritmi in orkestralne zavese pričarajo pristno orientalsko vzdušje, medtem ko Thomasov vokal tokrat celo nekoliko spominja na Grega Lakea (ELP, ex-King Crimson). »Veteran Cosmic Rocker« je bilo eno zadnjih Thomasovih pomembnejših skladateljskih del, saj se je z naslednjimi albumi, kjer je prevladala bolj pop rockovska usmeritev, kot skladatelj vse bolj začel umikati v ozadje, kar je trajalo vse do njegove upokojitve leta 2002.
»Long Distance Voyager« je bil resda ustvarjen na začetku osemdesetih, pa vendar se ga lahko po kvaliteti brez pomislekov prišteje med klasične The Moody Blues albume. Pravzaprav je to njihov zadnji izdelek katerega bi se lahko še upravičeno označilo kot 'klasičnega'. Morazov prihod je predstavljal pomembno osvežitev in zvok skupine uspešno prilagodil novim zvočnim smernicam, ne da bi pri tem zakockali skladateljsko in aranžersko samobitnost. »Long Distance Voyager« je obenem predstavljal nadaljevanje lepih komercialnih uspehov na britanskih tleh, še od sedemdesetih let dalje, medtem ko je bil to njihov drugi dosežek, ki se je v ZDA po prodaji prebil na vrhove ameriških glasbenih lestvic.
na vrh