Tame Impala na glasbeni sceni ni sveže ime. Že leta 2008 je iz spalnice Kevina Parkerja v Perthu, Avstraliji, kjer najraje 'ustvarja in kadi travo', ušla izjemno nalezljiva melodija komada "Half Full Glass of Wine", ki je doživela izjemen sprejem med poslušalci in kritiki, bend pa (pre)hitro oklicala kot tistega, ki bo na glasbene lestvice vrnil zvok šestdesetih in sedemdesetih let prejšnjega stoletja. To se je tudi zgodilo, nihče pa ni pričakoval, da bodo Avstralci v svoj prvenec Innerspeaker, ki je izšel leta 2010, vnesli navdušujočo količino svežega zvoka, zaradi katerega jih je Pitchfork le nekaj dni po izzidu označil za glasbeno senzacijo. Že dve leti nazaj so Tame Impala zaznamovali svoje komade, kot sta poskočna "Desire Be, Desire Go" in "Solitude is Bliss" ter bolj umirjen "Why Won't You Make Up Your Mind?", z ravno pravšnjo mero zasanjanosti in kombiniranja zvoka šestdesetih s hipnotičnim chill-wave občutkom vročega poletnega dne, za svojo inovativnost pa so prejeli nagrado revije Rolling Stone za album leta. Kaj sledi? Lahko po dveh letih premora in koncertiranja pričakujemo svež piš inovacij oz. kaj novega lahko glasbenemu svetu Tame Impala sploh še ponudijo?
Veliko. Lastno rast in razvoj pokažejo že z uvodnim komadom nove plate, Lonerism, ki je poslušalce priklenila pred računalniške ekrane 5. oktobra 2012. "Be Above It" ploščo dramatično odpre s polglasnim šepetanjem »Gotta be above it, gotta be above it...«, ki skupaj z bobni povečuje suspenz, dokler Kevin ne začne peti in ponovno dokaže, da je, kakor se šalijo oboževalci na Youtubu, vokalna replika Johna Lennona. Že s prvi tremi minutami albuma nam namigne, da bo Lonerism bolj elektronsko razpoložen in nas bo s svojimi hipnotičnimi klaviaturami spominjal na minulo poletje brezdelja in sončnih dni, hkrati pa nas pušča na trnih, saj bi Kevin lahko šokiral in nam takoj za tem elektronskim balzamom za ušesa postregel s pesmijo, ki nas vrne v začetke njegovega delovanja v domači spalnici. Pa nam ne; "Endors toi" nadaljuje v istem ritmu, na leto 2008 in njihov prvi uspeh pa nas kljub temu spomni naslednji komad, "Apocalypse Dream", ki so ga člani benda kot glasilca novega albuma objavili na spletni strani in omogočili brezplačen download. Če nas prva dva komada spominjata na lenarjenje na soncu, nas tretji s svojim poskočnim ritmom in Jayem Watsonom na klavirju spominja na večere in brezskrbnost mladostniške razigranosti. Prikupno zastavljena groovy melodija, ob kateri si z lahkoto predstavljamo Kevina za bobni z neprižganim džojntom med ustnicami, se na sredini vrne v začetke Tame Impale in navduši z jamom, takšnim, kot smo jih glede na prejšnji album tudi pričakovali.
Še bolj kot "Apocalypse Dream" pa nas na prvi album spominjata "Mind Mischief" in "Music To Walk Home By", Parker pa na nobenem izmed posnetkov ne zveni tako zelo podobno kot dolgolasi leader Beatlov. Kaj bi bilo, če bi v studiu srečala Lennon in Toro y Moi? Nekaj podobno veličastnega, kot je Lonerism. Izmed preostalih komadov je vredno omeniti "Feels Like We Only Go Backwards", ki (po mojem mnenju) najlepše predstavlja rast in razvoj, ki so ga Tame Impala doživeli od prvega EP-ja do danes. Sanjava šestdeseta, elektronsko enaindvajsto stoletje in čudovita pesem o disfunkcionalni zvezi, kar pa je pri vsem skupaj novo in tudi dobrodošlo. Na prvem albumu nam je Kevin skopuško predstavljal štirivrstična besedila, ki so služila le kot hipnotičen dodatek in sredstvo pri razkazovanju njegovega sanjavega glasu. Zgolj "Solitude is Bliss" nam je, vsaj za tri minute in petintrideset sekund, zagotovil vstop v njegovo glavo in občutja. In kaj nam je zapel? »You will never come close to what I feel.« Lonerism, po drugi strani, postavlja večji poudarek na besedila, ki so še vedno tipično chill-waveovska, torej kratka, malce nepovezana in pod vplivom zadetih impresij, a kljub temu boljša in bolj poglobljena kot prej.
Tudi "Elephant" je pesem, mimo katere iz dveh razlogov ne morem. Je prva, ki je luč sveta ugledala na Youtubeu in je v kratkem času svojega internetnega obstoja nabrala zavidljivo število ogledov, všečkov in komentarjev. Je pa tudi ena izmed redkih, ki nam (takoj po šepetu: "Here it comes") ponuja omembe vreden jam in zaključek pesmi. Upam si stavit, da bo ta komad tisti, ki bo na prihajajočih koncertih – mimogrede, 25. oktobra se ustavijo na Dunaju – požel največji aplavz in evforijo množice. Je tisti, po katerem si bo večina ljudi album zapomnila, kar ni narobe, saj mu ne dela nikakršne krivice kljub malce bolj očitnem pop razpoloženju.
Skratka, Tame Impala so morda res ime, ki ga je Pitchfork preveč prežvečil in se nam sprva upira že zaradi tega razloga, kljub temu pa so z novim albumom dokazali, da si zaslužijo naziv neo-psihedeličnih kraljev letošnjega leta. Počutiti se zasanjano, ne da bi zaspal, počutiti se zadeto, ne da bi kadil, smejati se, čeprav s slušalkami sediš pred računalnikom – do vsega tega so nas sposobni pripraviti, glede na rast in napredek, ki sta opazna v primerjavi prvega in drugega albuma, pa lahko le čakamo na naslednjega, med tem pa uživamo v sadovih prve evforije ob novo izdanem albumu, ki so ji, zanimivo, podlegli celo kritiki. Pitchfork ga je, pričakovano, ocenil z devet od desetih in razglasil za najboljši novi album, Guardian mu je prisodil zavidljivih pet zvezdic, ostali internetni kritiki pa se oklepajo štirice.
Edina stvar, ki se je lahko pri tako plodnem bendu bojimo, je, da bodo z naslednjim albumom iz svojega repertoarja popolnoma izključili rokerski pridih, ki jih je do sedaj ločeval od ostalih chill-wave izvajalcev. V kolikor se to ne bo zgodilo, jim sledi čudovita kariera, nam pa še mnoge ure, preživete v hipnotični meglici njihovih komadov.
na vrh