Ne glede na to, da je tale album izšel pred dvema letoma, pa nemara sodi njegova recenzija v pravi čas. Kot neke vrste apokrif. V začetku letošnjega februarja je namreč kot strela iz jasnega udarila vest, da Peter »Peavy« Wagner, ultimativni vodja dolgoživih nemških heavy metalcev Rage in izjemni beloruski komponist, aranžer, producent, multi-instrumentalist ter glasbeni vizionar Victor Smolski ne sodelujeta več. Obenem je to pomenilo tudi zaključek sodelovanja z bobnarjem Andrejem Hilgersom. Vsa reč je čudno dišala že potem, ko je Peavy v lanskem letu obnovil sodelovanje z dvema bivšima Rage kompanjonoma Mannijem Schmidtom in Christosem Efthimiadisem, ki so pod imenom Tres Hombres nastopili na posebnem koncertu in poželi s strani nemške publike izredno odobravanje. Tako se je Peavy odločil nadaljevati v tej smeri in je trio kmalu zatem preimenoval v Refuge, skupino, ki je že potrdila nekaj nastopov v sklopu letošnjih evropskih festivalov. Rage so sicer klinično mrtvi, ali recimo raje paralizirani, čeprav Wagner ni uradno namignil, da bend ne deluje več. Razpad trojice Wagner, Smolski in Hilgers ne pomeni de facto konca delovanja skupine, saj lahko Wagner v vsakem trenutku vpokliče k sodelovanju kogar želi, najprikladneje bi torej bilo, da preidejo Refuge znova v Rage. Pustimo času čas. Je pa nekaj neizpodbitno. Slog, kot ga je razvil Peavy v kombinaciji z Smolskim bo težko artistično še kdaj nadgrajen. Bravurozna zapuščina, ki jo je zapustila ta naveza in zaobjema sedem izdanih albumov od »Welcome to the Other Side« (2001), (če smo preciznejši od albuma »Ghosts«, 1999, celo osem) pa vse do albuma »21« (2012), bo za vselej zavzemala posebno mesto v celotnem opusu skupine in bo zelo verjetno obveljala za njen artistični zenit. Lahko rečem najimenitnejše ustvarjalno obdobje celotne kariere.
Za Rage je znano, da so prvikrat sodelovali s simfoničnim orkestrom že leta 1996, s katerim so posneli živi album »Lingua Morti«s. Ta sodelovanja so Rage zadržali skozi kariero, kasneje posneli tudi cel album »XIII« (1998) v kombinaciji s Praškim simfoničnim orkestrom, naprej album »Ghosts« (1999), pa tudi del albuma »Speak of the Dead« (2006). Kadar so Rage torej sodelovali z orkestrom, je kombinacijo orkestra z Rage prekrilo skupno ime projekta, kot Lingua Mortis Orchestra. Kmalu po izdaji albuma »21« se je tako Smolski pospešeno pričel ukvarjati z aranžamji in glasbo za album na katerem so Rage združili moči s španskim in beloruskim simfoničnim orkestrom. Album se šteje k Rage diskografiji, čeprav velja hkrati za prvenec projekta The Lingua Mortis Orchestra, skrajšano »LMO«. V projekt je bilo vključenih skupno preko 100 ljudi, trio pa je povabil kot dodatne vokaliste na album še pevki Jeannette Marchewka in Dana Harnge, na dveh skladbah pa prispeva vokale tudi član zasedbe Metallium Henning Basse.
Če je prispeval Smolski glasbo in aranžmaje, je Peavy koncept na katerega je vezan album »LMO«. Zgodba nas pelje v leto 1599 in nemško mesto Gelnhausen, v čase inkvizicije in sežiganja čarovnic na grmadah, Peavyjev koncept pa bazira na resničnih dogodkih. Album »LMO« prinaša v eri sodelovanj skupne Rage z orkestri točko najlepše doseženega ravnovesja med elementi metala in klasično glasbo. Peavyjev zlovešče predirljiv vokal je mestoma razbremenjen s soprani in mesosoprani obeh pevk, ena največjih draži v plasmaju vokalnih kontrastov tega albuma je prav baladna Lament. Idejo so morali Rage držati v rokavu dlje časa za ta konceptualni album, sicer ga ne bi spravili tako hitro skupaj. Skupaj do te mere, da ga lahko označimo za izjemno kakovosten izdelek. Ponuja prvovrstno mešanico vsega. So trenutki kjer udarja v ospredje zlovešči kitarski riff, ki ga razpihuje kotaljenje dvojne bas boben stopalke, kot tudi Peavyjev vokal, ki ne izgublja strupa, to pa je izjemno pretkano zbalansirano s prelivi simfoničnih elementov, ki v enaki meri prevzemajo primat na delih albuma. Vsekakor ni pozabil Smolski vsega skupaj začiniti s svojimi kitarskimi eskapadami, ki znova fascinira z izjemnim virtuoznim izplenom, ki, kot običajno. jemlje dih. Smolski je dodal na nekatera mesta albuma celo motive, ki imitirajo zvok srednjeveških instrumentov in tako dodatno kontrastiral razpoloženjska stanja, ki učinkovito oživljajo drama teater na katerega je vezan koncept.
K sreči je ta projekt dočakal tudi koncertno realizacijo in sicer na češkem Masters of Rock festivalu, dne 12.07.2013. Ta posnetek pa je vključen na DVD retrospektivne izdaje ob 30. obletnici delovanja skupine z naslovom »The Soundchaser Archives 30th Anniversary« (2014). Album »LMO« sicer vsebuje dodatni DVD, ki pa nosi dokumentarne koncertne prispevke z nastopov Rage v kombinaciji z orkestrom iz leta 2010 (festival Rock Hard v nemškem Gelsenkirchnu) in leta 2013, ko je kombinacija zaživela tudi na ladji festivala 70.000 Tons of Metal. Posnetek iz leta 2010 je neprimerno boljši, ne en, ne drugi dokumentarec, pa ne vsebujeta izvedbe točk albuma »LMO«. Ker je njuna kakovost omejena, je dodatni DVD povsem pogrešljiv. V kolikor ste goreč Rage fan, morate dejansko osmisliti že omenjeno izdajo »The Soundchaser Archives 30th Anniversary« (2014), da pridete do vsega bistva albuma »LMO«.
Lahko rečemo, da so Rage v kombinaciji z obema orkestroma in gostujočimi pevkami, ustvarili za konec neke ere svojega delovanja izjemno lep album, ki izkazuje zrelost neslutenih talentov njegovih kreatorjev, zlasti genialnega Victorja Smolskega. Album, ki ga pravi ljubitelj glasbe skupine Rage mora imeti v svoji zbirki!
na vrh