Jethro Tull: Living With The Past

"Living With The Past" ni nadaljevanje "Living In The Past" (1972), med privrženci skupine zelo priljubljenega kompilacijskega albuma, temveč tretji uradni koncertni album Jethro Tull, ki je izšel deset let po izidu njihovega prejšnjega, akustično usmerjenega koncertnega posnetka "A Little Light Music" (1992). V tem času sta izšla že dva nova studijska albuma kot tudi dva nova Ianova solo albuma, skupina pa je imela spet novega klaviaturista in basista tako, da je bil ravno pravi čas, da se v živo predstavi tudi ta najnovejša inkarnacija skupine. Sveža kri, ki sta jo v skupino prinesla klaviaturist Andy Giddings in basist Jonathan Noyce, je obema starima volkovoma- veselemu trubadurju na flavti ter kitaristu Martinu Barreju, gotovo dala spet nek nov zagon (kot so kasnejša leta pokazala je bil to predvsem koncertni zagon). Nabor izvedb je bil izbran iz različnih evropskih prizorišč medtem, ko nekateri posnetki izvirajo iz nastopov za nekatere lokalne evropske radijske in TV postaje. Poleg različnih prizorišč in let iz katerih izvirajo posnetki na albumu, je na njem moč zaslediti tudi tri različne verzije skupine. Med njimi izstopajo nekateri posebni gostje oz. povratniki, ki so se Ianu ponovno pridružili za nekaj simboličnih nastopov kot denimo člani originalne zasedbe iz leta 1968 ter dolgoletni basist David Pegg (Fairport Convention), ki se je prav tako pojavil na nekaterih posnetkih. Izbor večine izvedb je tokrat zelo posrečen in uravnotežen, saj vsebuje tako klasike kot nekatera novejša dela, ki se ne znajdejo ravno vsak dan na njihovem koncertnem repertoarju kot tudi izvedbi dveh zelo dobrih del iz Ianove solo kariere.

Prvi del obsega deset izvedb, ki so bile posnete leta 2001 med nastopom v londonski dvorani Hammersmith Apollo. Po kratkem Ianovem uvodu na flavti sledi izvrstna izvedba "My Sunday Feeling" (This Was, 1968), skladba, katero sam ponavadi imenujem kar "rovtarski" blues rock. Po obuditvi korenin sledi "novejše" delo v izvedbi etno/folk prog poslastice "Roots To Branches" (z istoimenskega albuma) za katero Ian še prej posebej opozori publiko, da je nastala dolgo pred 11. septembrom. Ian v naslednjem trenutku poprime za akustično kitaro in sledi izvrstna izvedba folk prog rockovske romantične gozdne pravljice "Jack In The Green", njihove na splošno najbolj priljubljene akustične skladbe. Sledi izvedba ene izmed Ianovih solo del in sicer "The Habanero Reel" z albuma "Secret Language Of Birds" (2000), prvovrsten folk rock s francoskim etno pridihom, predvsem po zaslugi Giddingsove harmonike, ki je po mojem tudi najboljše delo z omenjenega albuma. Martin Barre si spet pošteno pretegne prste na strunah prek odlične izvedbe hard rock klasike "Sweet Dream", kjer skupina demonstrira, kako močno lahko še vedno udarijo, kadar je to potrebno. Sledi izvedba izvrstnega inštrumentala "In the Grip of Stronger Stuff" z Ianovega drugega solo albuma "Divinities (Twelve Dances With God)" (1995), kjer Ian in njegova tovarišija ponudijo prepričljivo izvedbo te mešanice etna in klasične glasbe. Seveda, posnetek ne bi bil popoln, če na njem ne bi bilo mesta tudi za obe njihovi najbolj znani klasiki, se pravi "Aqualung" (kateri je mimogrede manjkal na prejšnjem koncertnem albumu) ter "Locomotive Breath". Tudi njihov najbolj priljubljeni single "Living In The Past" je nepogrešljiv del koncertnega repertoarja, ki ne sme manjkati na nobeni koncertni izdaji. Tokrat so odigrali verzijo, ki prek uporabe tolkal vsebuje več etno elementov in simfoničnih aranžmajev na klaviaturah. Veliko večje presenečenje ponuja izvedba inštrumentala "Protect And Survive" z "A" (1980), albuma na katerega se zadnja leta precej redko spomnijo.

Koncertno kompilacijo nadaljuje še ena hard rock klasika "Nothing Is Easy", ki je bila posneta leta 1999 v Parizu. Sledita akustični klasiki "Wond'ring Aloud" ter "Life Is a Long Song", kateri sta bili posneti med nastopom za radijsko postajo leta 2002. Tu so tudi trije posnetki za neko Švicarsko radijsko postajo v Zürichu leta 1989 in sicer "A Christmas Song", "Cheap Day Return" ter "Mother Goose" na katerih se lahko še sliši Ianov vokal, ki je bil tedaj po barvi bolj podoben Marku Knopflerju (Dire Straits) kot pa samemu sebi. Ti trije posnetki se zdaj kot bonusi nahajajo tudi na najnovejši ponovni izdaji albuma "Rock Island" (1989). Tu sta še dva posnetka za nizozemsko TV iz leta 1999, folk rocker s pop priokusom "Dot Com" (J-Tull Dot Com, 1999) ter starodavni humoristični blues/hard rocker "Fat Man", kjer Ian pred začetkom izvedbe spravi v zadrego orjaškega bobnarja Doanea Perrya z besedami "I don't want to be a fat man…I'm not looking at you Doane, we both have the same problem". Sledi velika poslastica za vse zaprisežene nostalgike in sicer prek ponovne združitve originalne Tull postave iz leta 1968. Slednja postreže z odlično izvedbo njihove pradavne blues klasike "Some Day The Sun Won't Shine For You", kjer se na glavnem vokalu izmenjujeta Ian ter originalni kitarist Mick Abrahams. Medtem, ko se Ian zabava na orglicah, Mick ubira svoje "pijane" bluesy pasaže po električni in tudi akustični kitari. Ritem linijo seveda tvorita stara pajdaša Glenn Cornick na basu ter Clive Bunker na bobnih (oba trenutno pri Wild Turkey). Kanček nostalgije, ki bo gotovo navdušil vse dolgoletne privržence skupine, še posebno tiste, ki so spremljali njihove prve korake. Vse skupaj po pričakovanju zaključi "Cheerio", njihovo klasično odrsko slovo, ki je bilo posneto med nastopom v Hammersmithu.

"Living With The Past" je izvrstna koncertna zbirka, ki bo navdušila tako stare kot novejše privržence skupine in na kateri se prek pošteno zlikane produkcije včasih komajda opazi, da niso bili vsi posnetki posneti na istem prizorišču, čeprav se denimo jasno sliši razlika med Ianovim vokalom iz leta 1989 ter kasneje. Ian se je resnično potrudil pri izbiri posnetkov ter na album vključil nadvse prepričljiv nabor koncertnih izvedb, tako električnih kot akustičnih. Največja terna albuma je brez dvoma ponovna združitev originalne zasedbe pa, čeprav samo za en posnetek. Po nenadkriljivi klasiki "Bursting Out" (1978) je to brez dvoma najboljši koncertni album skupine, tako kar se tiče same kakovosti izvedb kot raznolikosti njihovega izbora.