Jethro Tull: Living In The Past

Ko se v glasbenem (in ne historičnem ali agrikulturnem) kontekstu omeni Jethro Tull se povprečnemu, glasbeno osveščenemu posamezniku, ponavadi pred očmi izriše Ian Anderson, ki je za večino glasbenega občestva znan kot odštekani in poskakujoči bradati piskač in občasni profesionalni potepuh, za fane skupine pa predvsem kot nenadkriljivi glasbeni umotvor, multiinštrumentalist ter karizmatik, kakršnih je v glasbenem svetu vedno manj. Šele zatem se osvetli njegova glasbena tovarišija, ki pogosto ostaja v senci izjemne Ianove karizme, čeprav vsaj kar se glasbene podkovanosti tiče prav nič ne zaostajajo za njim.

Jethro Tull so se po kolosalnih mojstrovinah kot sta bila "Aqualung (1971) in "Thick As A Brick" (1972) nedvomno znašli med najbolj vročimi rock skupinami tistega časa (se pravi začetka 70-ih). Da bi še dodatno zakoličili svoj popolnoma nepričakovano pridobljen zvezdniški status (na kar so seveda gledali z dobršno mero cinizma) so ob istem času izdali še izvrstno kompilacijo, ki je prerez vsega tega kar jih je oblikovalo v glasbeni fenomen brez primere ter ene izmed glavnih korenjakov progresivnega rocka. "Living In The Past" ni klasični nabor najboljših del skupine temveč nekaj mnogo bolj zanimivega in navdušujočega, kar lahko služi tudi za zgled nekaterim ostalim skupinam pri izdajanju kvalitetnih kompilacij. Na njem se namreč nahaja nabor vseh do tedaj izdanih EP-jev, b-strani singlov, dve živi izvedbi ter še nekatere dobrote, katerih tedaj ni bilo moč najti na studijskih izdajah. No, po zaslugi nedavnih ponovnih izdaj njihovih albumov je zdaj večino izmed teh moč najti v obliki bonus skladb na posameznih ponovnih izdajah. Ne glede na to pa je gor še vedno nekaj del (med njimi celo dve klasiki), ki jih niso prenesli na ponovne izdaje, kar album že sam po sebi naredi zanimiv za vse zbiratelje. Hkrati gre za odličen nabor skladb saj niti ena izmed tistih, ki so izšle na b-strani ne predstavlja morebitnega odpadnega materiala (kot se sicer rado dogaja v podobnih primerih) temveč za izvrstne stvaritve, ki bi povsem upravičeno lahko znašle na studijskih izdajah. Omeniti velja tudi to, da se CD izdaja od originalne, vinilne razlikuje po tem da ima štiri skladbi manj ("Bouree", "Alive and Well and Living In", "Teacher" in "Hymn 43"). Vendar ni razloga za paniko saj se vse omenjene skladbe nahajajo na ponovnih izdajah posameznih albumov. Prav tako razen morda "Bouree" ni moč reči, da se jih kljub visoki kakovosti pretirano pogreša, čeprav ne vem zakaj jih niso vključili saj bi skupna minutaža ravno zadostovala za en CD. Po drugi strani pa na možnih bodočih izdajah albuma ne bi bilo slabo premisliti o morebitni dvojni verziji s tem, da bi kot bonuse lahko dodali še kake neobjavljene koncertne posnetke iz tistega časa. A vse to so že bolj fantaziranja o tem kako popolnost še izpopolniti.

Nabor skladb si sledi v smiselnem, kronološkem zaporedju njihovih izdaj, kar da hkrati poslušalcu lep vpogled v neverjetno evolucijo skupine od majhnega blues banda do veljakov progresivnega rocka. "Song For Jeffrey" (This Was, 1968), ta nepozabna in duhovita bluesy klasika z njihovega prvenca odpre kompilacijo tako kot se spodobi – z zvoki mojstrove flavte. Neuk poslušalec bo gotovo presenečen, ko bo ugotovil kako očitno se Ianov vokal razlikuje od njegovega petja na naslednjih delih. Ker gre za skladbo katero so v zgodnjih dneh veliko igrali v živo pravzaprav res ne gre za nobeno veliko presenečenje, a vseeno mislim, da bi težko izbrali bolj navdihujočo in duhovito otvoritev, ki sodi na vsako pošteno in obširno Tull kompilacijo. "Love Story", njihova zadnja stvaritev posneta z originalnim kitaristom Mickom Abrahamsom, je obenem eno izmed njihovih prvih del, kjer so pokazali svoje folk tendence. Zdaj ga je moč najti na ponovni izdaji "This Was". Enako velja tudi za "Christmas Song", že skoraj tradicionalno božično pesem, katero prav gotovo vsak pravi Tull fan pozimi posluša ob prasketajočem kaminu, čaju in šarklju. Delo ki potrjuje, da bi Ian lahko v prihodnosti za vse potomce Tull fanov z lahkoto nadomestil Božička ali Dedka Mraza kot centralno figuro božičnega in novo letnega vzdušja. Naslovna skladba, ki je leta 1971 izšla kot single in bila ena izmed njihovih največjih uspešnic na glasbenih lestvicah, je s svojo prefinjeno ritem linijo, orkestralnimi aranžmaji in odličnimi Ianovo flavto gotovo eno njihovih najbolj prepoznavnih del. Ian jo je nalašč napisal v 5/4 taktu, da bi jo obvaroval morebitnih uvrstitvah na lestvicah pop glasbe (in ne rock glasbe). Sledita bluesovsko obarvani "Driving Song" ter dramatični heavy rocker "Sweet Dream", ki je še ena izmed tistih klasik skupine, ki si jih fani občasno veselo požvižgavajo. Obe deli se zdaj kot bonusa nahajata na ponovni izdaji "Stand Up" (1969). "Singing All Day" je lahkotna in melanholična obarvana folk rockovska skladba medtem, ko je "Witches Promise" še ena izmed njihovih zgodnjih folk rockovskih klasik, ki poka od energije. Prav to delo poslušalcu prvič zares pokaže, kako velik napredek so Tull takrat naredili od svojih bluesy začetkov. Lahkotna "Inside", ki zaradi bluesovsko obarvane kitare spet nekoliko obudi njihova zgodnja dela, je nekoliko nenavaden izbor saj se v isti verziji nahaja tudi na studijskem albumu "Benefit" (1970). "Just Trying To Be" pa je še ena kratka in lagodna akustična skladbica. Te štiri skladbe se zdaj nahajajo na ponovni izdaji "Benefit". Sledita dve deli v živo, ki sta bili posneti med nastopom skupine v dvorani Carnegie Hall (NYC). Več kot deset minutna "By Kind Permission Of", ki je ni na nobeni studijski izdaji, je polna klavirskih solaž in klasičnih improvizacij (večina izmed njih izhaja od klasičnih skladateljev kot so Beethoven, Rahmaninov in Debussy), imenitnega klaviaturista Johna Evansa ki je tedaj na koncertih predstavljala njegovo solo točka, čeprav se mu v zadnji minuti za finale pridružijo tudi ostali člani. Podaljšana, do konca navita in zabeljena verzija "Dharma For One" (This Was, 1968) pa navdušuje predvsem z izjemnim uvodom na orglah ter ponorelo ritem linijo, težko donečimi rifi kitarista Martina "Lancelota" Barreja (ne gre pozabiti da je na originalu igral Abrahams) in celo za skupino dokaj netipične večdelne vokalne vragolije. Lahko rečem, da jo je skoraj nemogoče prepoznati glede na njen psihadelično obarvan original, kar kaže tedanjo Tull zasedbo kot odlične koncertne improvizatorje. Omeniti velja, da sta ti dve izvedbi njihov do tedaj prvi koncertni vpogled, saj je prvi uradni koncertni album "Bursting Out" izšel šele leta 1978. "Wond'ring Again" je zelo zanimiva verzija skladbe "Wond'ring Aloud" (Aqualung, 1971). Lahko rečem da je ta verzija zaradi še nekoliko bolj umetelnih akustičnih pasaž celo boljša od tiste na albumu. Seveda pa to ne bi bila nobena resna Tull kompilacija, če ne bi vsebovala njihovega najbolj znanega in priljubljenega dela "Locomotive Breath" (1971), kjer skupina na svojih inštrumentih puha s polno paro. Za zaključek kompilacije sledi še pet poslastic, katere boste zaman iskali na ponovnih izdajah studijskih albumov. Akustično naravnana in nadvse spokojna "Life Is a Long Song", kjer Ian ponovno demonstrira svojo obvladovanje akustične kitare, ter "Up The 'Poll", ki je posvečena Ianovemu domačemu mestu Blackpollu, sta pravi Tull klasiki, kateri se še danes občasno znajdeta na kakšnem koncertnem seznamu. "Dr. Bogenbroom" je cinična in duhovita folkovsko-hard rockovsko naravnana stvaritev. "For Late" je kratek, a energičen inštrumental, ki ga odlikujejo predvsem številni prehodi ter interakcija med Barrejevo kitaro in Ianovo flavto. "Nursie" pa je zelo kratka in šegava Ianova domislica na akustični kitari, ki je očitno namenjena eni izmed njegovih številnih ženskih fantazij. Tovrstno navdahnjeni del tudi v prihodnosti ne bo manjkalo izpod peresa in rok starega volka.

"Living In The Past" je kot pehar naphan s kopico pisanih in slastnih dobrot, ki lepo pokaže kako unikatna in izvrstna skupina so bili Jethro Tull že v svojih prvih letih glasbenega ustvarjanja ter kako so napredovali vse do začetka 70-ih, ko so se podali v vode progresivnega rocka. Gre za eno izmed tistih zelo redkih kompilacij za katere lahko rečem, da je resnično zlata vredna, poslušalca nagradi z nečim novim obenem pa zagotavlja konstantno kvaliteto vseh izbranih skladb med katerimi ne manjka nekaj izmed najboljših del v zgodovini skupine. Zato album razen vsem pravim ljubiteljem skupine, ki ga imajo seveda že dolgo v svoji zbirki, priporočam predvsem glasbenim sladokuscem, ki ne smejo ostati brez ene najboljših izdaj v zgodovini skupine pa tudi tistim, ki skupine ne poznajo prav dobro saj obstaja le malo primernejših albumov za spoznavanje z izvornim izročilom Jethro Tull kot je "Living In The Past".