Točno desetletje po smrti »tihega Beatla« Gerogea Harrisona je izšel dokumentarni film Living in the Material World, delo režiserja Martina Scorseseja. Režiserka eminenca je v zadnjih letih sodelovala pri kar nekaj odmevnih glasbenih projektih, poleg Harrisona je Scorsese skozi svoje filme podrobno obdelal tudi Rolling Stonese in Boba Dylana. Ravno z Dylanom je imel George Harrison veliko skupnega. Ne samo, da sta bila dolgoletna prijatelja in sodelavca pri številnih projektih (dobrodelni koncert za Bangladeš, pa članstvo v superskupini The Travelling Wilburys...), ampak sta oba skozi domišljijska, včasih celo povsem nerazumna besedila poslušalstvu sporočala svojo navadnemu smrtniku čudaško življenjsko filozofijo. A njunih dveh dokumentarnih filmov vseeno ne gre primerjati: v Dylanovem »No Direction Home« se je režiser osredotočil zgolj na začetno kariero tega ameriškega kantavtorja, medtem ko »Living in the Material World« zajema celotno življenjsko pot Georgea Harrisona.
Naslov dokumentarnega filma je povzet po Harrisonovemu albumu oziroma njegovi naslovni skladbi iz leta 1973. George Harrison je svetovno slavo doživel zelo zgodaj. Pri njegovih dvajsetih so Beatli izdali svoj prvenec in že nekaj let kasneje je imel pod palcem dovolj denarja za naslednjih nekaj rodov. A to mu ni pomenilo kaj dosti. V življenju je vedno rad iskal nove izzive, za časa šestdesetih se je od vseh štirih Beatlov miselno najbolj spremenil, saj se je popolnoma predal hinduističnim miselnim tokovom in meditaciji. Novonajdena spoznanja je začel prefinjeno vključevati v svoje tekste in preko njih spročati ideje, do katerih se je dokopal ob druženju z velikimi indijskimi misleci. Naslov dokumentarca tako že sam po sebi povzema Harrisonovo življenje, v katerem je bil dobro preskrbljen, a se je kljub temu zavedal in okolici preko glasbe sporočal, da je stanje duha tisto, ki človeka dolgoročno osrečuje.
V več kot tri urnem biografskem sprehodu je Scorsese kar pol predvajalnega časa namenil obdobju Beatlov. Ker je bilo o najpommbnejši glasbeni skupini vseh časov napisanega in posnetega že na tone materiala, je moral režiser najti izvirno alternativo, da temo predela na zanimiv način, kar mu je večinoma dobro uspelo. Obdobje Beatlomanije tako ni prikazal s standardnimi posnetki norenja množic, pač pa s preprostim tekstom razglednice, ki jo je Harrison v času okoli leta 1964 napisal svoji družini, v filmu pa jo je prebral njegov sin Dhani. Celotno delovanje Beatlov je predstavljeno skozi Harrisonove oči: kako je George kot mladenič prišel k skupini in ga John Lennon vanjo zaradi mladosti sprva sploh ni želel vključiti, skozi leta, ko se je kot skladbopisec počasi razvijal pa vse do druge polovice šestdesetih, ko je dosegel kreativno razodetje, a je dvojec Lennon / McCartney ljubosumno branil svoj staž. Eden najbolj zanimivih posnetkov v filmu je iz Abbey Road studija za časa snemanje istomenskega albuma Beatlov, ko sta si v lase skočila George in Paul.
Druga polovica filma se posveča naslednjim tridesetim letom Harrisonovega življenja: njegovi solo karieri, prijateljstvu z Ericom Claptonom, filmski karieri z ekipo legendarne britanske komedije Monthy Python, superskupini The Travelling Wilburys in vsem ostalim pomembnim življenjskim mejnikom. Za razliko od prenekaterih podobnih glasbenih dokumentov je režiser po delčkih predstavljal tudi Harrisonovo zasebno življenje. Kot intervjuvanca tako v uvodu film sodelujeta tudi njegova brata, medtem ko starša nista omenjena vse do materine smrti, pa čeprav je bila slednja kot velika podpornica sinove glasbene poti (vsaj v začetni fazi) pomemben del zgodbe o Beatlih. V filmu je George dejal: »S svojim življenjem moramo nekaj narediti, to pa je stvar, ki jo jaz vsekakor znam«. Harrison je namreč poleg glasbene v svojih zrelih letih raziskoval tudi ostale družbene sfere, zato ni čudno, da si je prijateljske vezi našel vsepovsod, v filmu se mu tako prikloni celo nekdanja zvezda formule ena Jackie Stewart.
Ker film hitro preskakuje od enega do drugega pomembnega kronološkega dogodka brez osrednje pripovedovalne zgodbe, zna biti njegovo spremljanje za nekoga, ki pred tem ni seznanjen s Harrisonovim življenjem, precej naporno. V dokumentarcu je režiser nekatere dogodke, ki so bili bistvenega pomena za razumevanje njegovega življenja, denimo podrejenega odnosa znotraj Beatlov, ali pa spoznavanju indijske transcedentne meditacije, namenil ogromno časa, zato je treba v zakup vzeti tudi dolgo skupno minutažo. Po drugi strani je dvesto minutni dokument toliko slajši za vse podrobnejše spremljevalce Beatlov v širšem kontekstu pomena, saj je režiser Scorsese ob pomoči vdove Olivie Harrison iz Georgeovega osebnega arhiva izbrskal prenekateri prej še nevideni posnetek, njihovo predvajanje pa obogatil s številnimi komentarji gostov iz glasbene, filmske in ostale družbene sfere, ki so bili kakorkoli povezani s Harrisonovim življenjem. Navsezadnje je bila tudi Georgeva želja, da bi kakršenkoli film njemu v spomin sestavljali dokumenti iz njegovega arhiva: video posnetki, fotografije, pisma, razglednice…
Tudi sam zaključek filma Georgea Harrisona prikazuje kot velikega človeka s srcem na pravem mestu, ki mu humor niti v najtežjih življenjskih preizkušnjah ni bil tuj. Ringo Starr se obiska švicarske bolnišnice, kjer je George ležal pred smrtjo, spominja s solzami v očeh. Po njegovih besedah je bil George tudi na smrtni postelji še vedno nasmejan in poln volje do življenja. Kot človek, ki je vseskozi sledil pozitivnemu duhu, se ni niti malo bal smrti. Harrisonovo življenje je bilo pestro glasbeno in filozofsko potovanje, prav takšen je tudi Scorsesejev biografski film »Living in the Material World«. Močno priporočljiv ogled za vse glasbene ljubitelje, malodane obvezen pa za tiste, ki vam ob poslušanje Beatlov srce začne hitreje biti.
na vrh