"Living In The Material World" je Harrisonov četrti studijski album po vrsti in njegov drugi post-The Beatles era album. Po vzoru solo prvencev svojih dveh bivših kompanjonov Lennona in McCartneya, je Harrison kot solo umetnik dokazal, da je izrazno najbolj vroč v svojem prvem obdobju solo post Beatles kariere. "All Things Must Pass" mu je prinesel enormen uspeh, s tem izredno kvalitetnim pop rock albumom, pa je možakar upozoril, da tudi njegove glasbene ideje v komponističnem smislu še zdaleč niso nezanimive in da lahko Harrison s svojo vizijo brez zadržkov izziva celo najboljša dela tako Lennona, kot McCartneya. Seveda odštevši Harisonov minimalistični pristiop v pisanju poezije. Trajalo je kar dve leti in pol, da je "Living In The Material Wolrd" le ugledal luč sveta in pričakovanja so po izrednem komericalnem uspehu z "All Things Must Pass" s strani glasbene kritične mase, v dolgem časovnem intervalu med izdajama toliko bolj narasla.
Album načne Give Me Love (Give Me Peace On Earth). To je skladba, ki je položena na začetek albuma, da v takojšnji prvi sapi poteši vse lačne novega My Sweet Lord hita s prejšnjega "All Things Must Pass" albuma. In res. Ta skladba je oblečena od glave do pete v prepozanvni Harriosnov domet. Organski zvoki, vožnja po "slide" kitari, ki v komunikaciji s Harrisonovom specifičnim petjem tanjših barvnih odtenkov in taktirko Harrisonove produkcije, zleze avtomatično podkožno! Nov pop hitič, ki je osvojil vrhove svetovnih hit lestvic. Prevzetno, lahkotno, zrelaksirano pop rockovsko v tovrstnih klišejih, za davno leto 1973. Že omenjeni verzi so poenostvaljeni maksimalnio in njih namen je pridiganje. Harrison ni skrival svoje obsedenosti s hinduizmom, zato so v tovrstnih ekspresijah repeticije vsega treh besed v verzih nadvse umestne. Nasploh v oblačilih nežnih zvočnih palet skladnega prelivanja figur klavirja, slide kitare in akustičnega pobrenkavanja, ki povzdigujejo pečat Harrisonovega centralno umeščenega petja, kateri resnici na ljubo se po tehnični plati resnično nima s čim pohvaliti, a ga rešuje zanj prepoznavna karizma vživetega pristopa, dosega Harrison namen svoje pridige v polnosti!
Mož pričara odličen dinamično atmosferični zasuk albuma s sledečo Sue Me, Sue You Blues, kot opevanje neljubih spominov na pogoste obiske sodišč. Obskurno zastavljena v primerjavi z lahkotno otvoritvijo albuma, v bluesovsko šablono in z njo vred sapico žalovanja, na krilih spoznanja realnosti z depresivnim vokalom odetega v preplet naravnih kolažev klasičnega klavirja in slide kitare! Temačen prizvok albuma je to pot mnogo očitneje ujet v primerjavi z predhodnikom "All Things Must Pass". Album v celoti premore izreden pretok dinamike in mnogoterih razpoloženjskih stanj. Po krhko čutni baladi The Light That Has Lightened The World, se vrne Harrison nazaj med žive k lahkotno radijsko naravnani pop dance različici Don't Let Me Wait To Long in zavije album znova v žar hrepenenja predanosti nebeški gospodi varuhov hinduizma v novi mojstrski baladi Who Can See It, kjer se prvič srečamo z aranžmaji za godala, ki podkrepijo s povsem enostavnimi triki ozadje teatralnega vzdušja skladbe.
Naslovna skladba nedvoumno nakazuje dualno naravo Harrisonovega sloga življenja. Kontrast med materialno (in telesno) osvoboditvijo (duhovna plat) ter oklepanje materiala in fizičnega telesa, kot posledice eksistenčne nuje, za katero stremi zahodna civilizacija (na veke vekov amen). Plutje v sferi med Ravi Shankarjem in Bobom Dylanom najbolj neposredno povzema The Lord Loves The One (That Loves The Lord). Romantično sanjavi Be Here Now, sledi eden močnejših momentov plošče, psihadelčno pozni "beatlesizem" Try Some, Buy Some. Skladba je, kot učenca, po nekaterih disonantnih melodičnih krivuljah, katere zgolj povzdigujejo njeno privlačnost obskurnega šepeta skrivnostnosti vzdušja, katero vseskozi svečano misteriozno tli v ozadju in kjer se tanek Harrisonov vokal še posebno smelo prebija v svoji osebno ekspresivni pristnosti skozi oblake temačne atmosfere orkestralnih aranžmajev in klasičnega klavirja, privlačila vselej tudi Davida Boweia, da je ta končno našel čas, da se ji posveti, jo v osebni skušnjavi preobleče ter vključi na svoj album "Reality" (2003). Artistično zrelost Harrisona kot solo umetnika odlično zaokrožuje zadnja skladba That Is All, katera poudarja Harrisonov izreden občutek iskanja srednje poti vseh glasbenih gradnikov v kompakatno celoto, skozi katero s posebno intenziteto sije šarm Harrisonovega hrepenečega petja v brezmejnem predajanju svoje ljubezni gospodu Sri Krsna!
"Living In The Material World" je požel hvalevreden komercialni uspeh ob izidu, zahvaljujoč zlasti razvpitosti svojega predhodnika in ne toliko vrtenju njegovih "singlic". Zato je tudi zelo hitro utonil v pozabo in ostal do danes podcenjeno spregledan Harrisonov album. Kljub temu se lahko pohvali z nekaterimi izredno močnimi trenutki, ki prinašajo žlahtne kakovostne vrline, katere ne zmorejo ostati zanemarjene s strani pravih ljubiteljev skupine The Beatles, kot tudi Harrisona kot solo umetnika. Morda je manjši stopnji sprejemanja tega albuma s strani glasbenih mas pripomoglo nerazumevanje njegove poudarjene spiritualne plati skozi pridganje Harrisona, ki je v tistem obdobju dejansko preživljal turbulento stresno obdobje svojega življenja in je preprosto potreboval osebno zatočišče v purifikaciji srca skozi vero, katere se je v tem trenutku še posebej trdno oklenil, občutja pa kot takšna ujel na snemalni trak. "Living In The Material World" je glasbeni dokument, močan zlasti kot striktno osebno izpovedni album, ki po tej plati prinaša novo klasiko enkratnega Harrisonovega glasbenega značaja.
na vrh