Genesis: Live - The Way We Walk - Volume Two - The Longs

Druga koncertna izdaja z "We Can't Dance" turneje po "The Way We Walk – Volume One – The Shorts" (1992) je hkrati peti koncertni album skupine, ki vsebuje njihove daljše skladbe. To so tiste progresivne, kompleksnejše kompozicije med katerimi so tudi njihovi legendarni progresivni epi, ki bodo pritegnili pozornost tudi ljubiteljev njihovih klasičnih del oz. njihovih tradicionalnih fanov in ljubiteljev progresivnega rocka. Lepo je spoznanje, da je skupina še vedno lahko odlično igrala svoja boljša dela, če je to hotela. A nikar od nabora skladb ne pričakujte preveč kajti to so bili pač "tisti" Genesis.

Izbira teh daljših, večinoma progresivnih, kompozicij ni ravno posrečena, saj se večinoma osredotoča na daljše kompozicije iz njihovega "pop" obdobja (z njihovih treh komercialno najuspešnejših albumov: Genesis (1983), Invisible Touch (1986) in We Can't Dance (1991)), medtem ko so njihova najboljša dela zreducirana na skupek skladb imenovan "Old Medley". Čeprav mu uspe obuditi nekaj stare magije pa grenak priokus, ki ga ob poslušanju daje "Old Medley" vseeno ostaja saj z "lepljenko" njihovih legendarnih del ne uspe zadovoljiti povprečnega ljubitelja skupine. Znotraj sicer vsebuje posamezne, osrednje, dele mojstrovin kot so "Dance On A Volcano" (A Trick Of The Tail, 1976), "The Lamb Lies Down On Broadway" (The Lamb Lies Down On Broadway, 1974), "The Musical Box" (Nursery Cryme, 1971) (tu moram pohvaliti Collinsovo presenetljivo dobro vokalno interpretacijo te Gabrilove klasike v zaključnih verzih), "Firth Of Fifth" ter "I Know What I Like" (obe Selling England By The Pound, 1973). V zadnjem delu "medleya" pa celo slišimo nekatere dele oz. verze s hit skladb kot so "That's All", "Illegal Alien" (obe Genesis, 1983), "Your Own Special Way" (Wind And Wuthering, 1977) ter Follow You Follow Me" (And Them There Were Three, 1978) kar utegne zmesti marsikaterega, tako prog kot pop fana skupine. "Old Medley" je sicer po svoje lep dokaz, da skupina ni pozabila igrati svojih najboljših del, vendar njihova pretvorba v nekakšen kolaž skorajda deluje kot blasfemija. Očiten znak, da je bila skupina utrujena nad svojo mogočno preteklostjo ter, raje kot da bi se malo bolj potrudila, vse lepo zapakirala v "lepljenko". Bolj se skupina izkaže na svojih daljših prog-pop skladbah iz 80-ih ter z "We Can't Dance" (1991). Ta koncertna verzija "Driving The Last Spike" (We Can't Dance, 1991) ima odlične bobne Chesterja Thompsona in je boljša od studijske, čeprav Collins odpoje zaključne verze v nižjem tonu. "Domino" (Invisible Touch, 1986) je prav tako izboljšana, ker ima namesto elektronskih bobnov, ki so bili na studijski verziji, živ zvok odličnih Thompsonovih bobnov, čeprav v osrednjem delu skladbe še vedno vsebuje del na bobnarski ritem mašini, ki je pač integralni del te skladbe. Zlasti pa navdušuje odlična verzija "Fading Lights" (We Can't Dance, 1991), Collinsovega poslovilnega epa, ki blesti v vsej svoji melanholiji. Osrednja instrumentalna sekcija je fenomenalna, zlasti Collinsovi bobni (se pravi tisti del, ko se izpred mikrofona usede za bobne) pa odlične Banksove solaže na klaviaturah. In ko Rutherford konča svoj instrumentalni del na kitari, se Collins ponovno vrne pred mikrofon, da bi zapel zaključni verz kar predstavlja vrhunec celotnega posnetka. "Home By The Sea/Second Home By The Sea" je prav tako odigran bolje kot v studijski različici saj vsebuje "žive" akustične bobne. Zlasti navdušuje instrumentalna sekcija na "Second Home By The Sea" ter odlična interakcija med Collinsovimi in Thompsonovimi bobni. Zaključni del "Druem Duet" je pravzaprav bobnarska kompozicija za katero sta si kredita med seboj družno razdelila tako Collins kot Thompson. Za razliko od podobnih bobnarskih duelov je "Drum Duet" kompozicija, ker ima nekaj bobnarskih delov odigranih v istem zaporedju med obema bobnarjema ter nekaj takih na katerih drug drugemu "odgovarjata", če hočete, v nekakšnem bobnarskem spopadu.

Seveda za vse ljubitelje progresivnega rocka in klasičnih Genesis manjkajo tisti pravi zalogaji kot so denimo (celotne verzije seveda) "The Knife", "Watcher Of the Skies", "Cinema Show" ali "Supper's Ready". Vseeno pa je od obeh koncertnih "The Way We Walk" izdaj ta nedvomno boljša. Vsebuje namreč tiste boljše, kreativnejše, kompozicije skupine, ki dokazujejo kako veličastna je ta še vedno lahko bila, če je to hotela. Album je tudi primeren obliž za vse tiste ljubitelje skupine, ki si ne marajo mazati ušes z njihovimi pop stvaritvami s prejšnjega koncertnega albuma in so že od začetka 80-ih hrepeneli po tem, da bi se skupina kdaj vrnila tja kamor spada-v progresivni rock. "The Longs" je seveda daleč od tega kar bi si povprečen ljubitelj skupine želel, a vseeno predstavlja dostojen zaključek Collinsove ere in dokaz, da trio klub vsemu ni nikoli pozabil na svoje korenine. Le kdo bi si mislil, da se bo Colinsovo obdobje s skupino končalo s koncertnim albumom kompleksnejših kompozicij?