Genesis: Live - The Way We Walk - Volume One - The Shorts

"The Way We Walk - Volume One - The Shorts" je prva izmed dveh koncertnih plošč posnetih na "We Can't Dance" turneji in četrti koncertni album skupine. Na njem prevladujejo večinoma krajše, komercialne skladbe oziroma njihovi največji hiti kot so denimo "Invisible Touch", "I Can't Dance", "Land Of Confusion", "No Son Of Mine", "Mama" itd. Torej skladbe, ki so vzete iz njihovih treh komercialno najuspešnejših albumov, se pravi "Genesis" (1983), "Invisible Touch" (1986) ter "I Can't Dance" (1991). Marsikaterega ljubitelja progresivnih oz. klasičnih Genesis ta izbor skladb ne bo zadovoljil, ker ne vsebuje nobene skladbe iz progresivnega obdobja, temveč zgolj njihove največje pop hite. Vsi ti, ki ne prenašajo komercialne podobe Genesis se zato lahko odločijo za drugi koncertni album s te turneje imenovan "The Way We Walk - Volume Two - The Longs" (1993). Vsi ostali pa lahko uživajo v teh posnetkih najbolj komercialne možne verzije Genesis, ki je tedaj za ceno lastne kredibilnosti osrečevala pripadnike "MTV generacije" ter kot za šalo polnila stadione po svetu.

Izvedba skladb je kot se spodobi za take glasbene perfekcioniste in mojstre kot so Genesis odlična. Večina skladb zveni kot da bi bile odigrane v studiju, saj izredno zvesto sledijo izvirnim verzijam, večina pa je v živo odigrana celo bolje. Predvsem gre pohvala na vse pridodane kitarske solaže s strani gospodov Rutherforda in Stuermerja. Zlasti to velja za tisto na "No Son Of Mine" (We Can't Dance, 1991), ki je res prvovrstna, medtem ko na "Jesus He Knows Me" (We Can't Dance, 1991), ki v studijski verziji sploh nima kitarske solaže, to lahko na tem posnetku razločno slišimo. Zanimiva je tudi verzija "That's All" (Genesis, 1983), kjer je kitara dosti bolj distorzirana glede na studijsko verzijo kar naredi celotno skladbo še bolj všečno. Tudi če odvzamemo solaže se kitara nasploh na teh koncertnih posnetkih razločno sliši, dosti bolje kot na večini od studijskih posnetkov teh skladb. Zlasti po izvedbi navdušujeta "Land Of Confusion" (Invisible Touch, 1986) z izboljšanim ritmom in "Mama" (Genesis, 1983), ki je tu odigrana še z večjim občutkom, čeprav je po vzdušju nekoliko manj temačna glede na izvirnik. Ostale skladbe zvesto sledijo svojim originalnim verzijam, le da z več dodane atmosfere, z izjemo "I Can't Dance" (We Can't Dance, 1991), kjer manjka improvizacija ter "Tonight Tonight Tonight" (Invisible Touch, 1986), ki je tu v skrajšani verziji. Romantične balade "Hold On My Heart" (We Can't Dance, 1991) "Throwing It All Away" ter "In To Deep" (obe Invisible Touch,1986), ki so sicer vse odigrane bolje glede na izvirne verzije, bodo ugajale predvsem ljubiteljem Collinsove solo kariere, medtem ko se bo večina tradicionalnih fanov skupine medtem zabavala z drugimi dejavnostmi. Čisto na koncu se nahaja še ultra hit "Invisible Touch" (Invisible Touch, 1986), "krona" komercialnih Genesis, ki pa vseeno zveni bolje kot v studijski verziji saj so Banksovi sintetični sinthi iz 80-ih tu zamenjani z modernejšo različico.

Kljub temu še vedno obstaja vprašanje zakaj je založba te koncertne posnetke namesto, da bi jih izdala kot dvojni album raje razdelila na dva dela, ki predstavljata tudi dva različna glasbena svetova skupine. A na ta način so "The Shorts" pravzaprav odlična kompilacija njihovih največjih pop hitov v živo, ki so prava poslastica za vse fane komercialnega obdobja skupine. Ravno zato je to koncertni album, ki je namenjen le ljubiteljem Collinsove solo kariere, komercialnih Genesis in tistim redkim fanom skupine, ki so ljubitelji obeh obdobij skupine, progresivnega in komercialnega. Po drugi strani pa je "The Shorts", za vse tiste, ki se šele spoznavajo s koncertnimi deli skupine, kot slučajna "štartna točka" Genesis "v živo", popolnoma neprimeren, ker je zelo enostransko usmerjen, zgolj v njihove pop hite oz. njihove tri komercialno najuspešnejše albume. Temu koncertnemu albumu je sledil še "The Way We Walk - Volume Two - The Longs" (1993), kjer so odigrane njihove daljše kompozicije in bo zanimal predvsem tiste, ki nikakor ne prenašajo "komercialne razprodaje" te legendarne skupine.