»Live Tapes« je bil po »Barclay James Harvest Live« (1973) drugi koncertni album v režiji britanskih progresivnorockovskih legend Barclay James Harvest (skrajšano BJH), posnet na vrhuncu njihovih artističnih moči, pa tudi komercialnega uspeha, če ne drugje vsaj v srednjeevropskih državah na čelu z Nemčijo, kjer so od srede sedemdesetih dalje uživali zvezdniški status. Prvotno bi moral »Live Tapes« iziti samo za ameriški trg, kar je bila svojevrstna neumnost, saj je skupina svoje največje uspehe doživljala na prej omenjenih srednjeevropskih tleh, zato so na srečo ta posnetek, ki bi se moral sprva imenovati »Caught Live«, izdali za tiste države, kjer so jih najbolj čislali. Sprememba naslova je sledila potem, ko so ugotovili, da so The Moody Blues, skupina s katero so jih določeni mediji v tistem času nenehno primerjali, kar jim je šlo na živce do te mere, da so na albumu »Gone To Earth« (1977) objavili samoironično skladbo »Poor Man's Moody Blues«, že izdali album s podobnim naslovom, »Caught Live Plus Five«, ki je prav tako izšel za ciljni evropski trg.
Večina materiala na tem posnetku je bila posneta med turnejama v letih 1976 in 1977. Nabor izvedb temu ustrezno obsega večino najbolj priljubljenih BJH klasik iz tega obdobja med katerimi se od manjkajočih izvedb najbolj pogreša zimzelene kot so »Medicine Man«, »The World Goes On« in »Hymn For The Children«. Postava, ki je posnela »Live Tapes« je bila njihova najmočnejša, sestavljena iz originalnega BJH kvarteta, se pravi še preden jih je leta 1978 zapustil prekaljeni, zdaj žal že pokojni klaviaturist in po potrebi tudi glavni pevec Stuart 'Woolly' Wolstenholme, na kar so dolgo časa delovali kot trio. Produkcija na »Live Tapes« je relativno kakovostna in številne izvedbe izpadejo skorajda enakovredno studijskim verzijam, tako da »Live Tapes« ponuja nepozabno izkušnjo ne samo za zveste pristaše, temveč tudi za vse tiste, ki so šele začeli raziskovati njihovo zapuščino.
Na sleherni kompoziciji, začenši z otvoritvenim pacifističnim antemom »Child Of the Universe«, ki poskrbi za sanjsko otvoritev »Live Tapes«, je poglavje zase, ki dokazuje, da je bil band tedaj zares na vrhuncu artističnega elana. Glavne odlike 'klasičnih' BJH so bile vedno Wolstehnolmovi mogočni simfonični aranžmaji na melotronu ter slikovite, predvsem pa kontrastne vokalne harmonije med karakterističnim tenorjem kitarista Johna Leesa in (skorajda) falseto pristopom bradatega basista Lesa Holyroda, kateri se po pričakovanju še posebno izkaže na buditeljski klasiki »Rock 'n' Roll Star«. Ne sme se pozabiti omeniti tudi kompleksnih bobnarskih podlag v režiji žal prav tako že pokojnega bobnarja Mela Pritcharda, ki je vedno tvoril idealno družbo Holyrodovim melodičnim bas linijam.
Med vrhunce posnetka zagotovo sodi že prej omenjeni »Poor Man's Moody Blues«, kateri vsebuje ironično iluzijo na osrednji motiv The Moody Blues klasike »Nights In White Satin«, ko so poskušali enkrat za vselej ponazoriti, da je razlika med vedno nekoliko bolj pastoralnimi BJH in Moodyji več kot očitna. Temu sledi najbolj prepoznavna skladba v povesti skupine, veličastni melotronski ep »Mockingbird« z albuma »Once Again« (1971), nepozabna šola simfoničnoprogrockovske subtilnosti, kjer se BJH vnovič izkažejo kot svojevrstni mojstri ustvarjanja mogočnih eteričnih planjav. Skorajda sakralno obarvane vokalne harmonije, ki se mešajo z melodramatičnimi valovanji melotrona so še dandanes prava paša za vse ljubitelje orkestralno obarvanega progresivnega rocka.
»Hard Hearted Woman«, še ena »Gone To Earth« klasika, kjer BJH demonstrirajo, da so jim bile velikokrat pogodu tudi trdo rockerske kitarske fraze, prav tako izpade enakovredno studijskemu izvirniku, medtem ko je pastoralni standard »One Night« prava sladica za vse ljubitelje razkošnih orglarsko-melotronskih harmonij in subtilnih vokalizacij. Na baladi »Taking Me Higher« Holyrod, glavni 'krivec', da so BJH včasih primerjali tudi z Bee Gees, dobi še eno 'zvezdniško' priložnost za svoje falseto vokalno gostolenje, ko se vokalne lege dotaknejo 'neba' tako visoko kot je v tem bandu zmogel samo on. Krasna izvedba »Octoberon« (1976) klasike »Suicide?« predstavlja še enega izmed simfoničnih triumfov »Live Tapes«, ko Wolstenholmeovo klaviatursko carstvo ob Leesovih subtilnih kitarskih pasažah vnovič zasije v polnem veličastju.
Neutolažljiva, melanholična eterika, ki je bila vedno neločljivo povezana z BJH zvočnim izročilom, po zaslugi rušilne kitarske fraze vlada tudi na za njihove razmere neobičajno udarnem »Crazy City«, nepozabni proto-metalski klasiki z albuma »Baby James Harvest« (1972). Vsak poslušalec, ki morebiti v enaki meri čisla med seboj tako različni skupini kot sta Yes in Iron Maiden, bo na tem zimzelenu vselej našel veliko zanimivega za svoja ušesa. BJH so bili, podobno kot prej omenjeni Yes, vselej veliki pozitivistični zanesenjaki, kar najbolj odraža pastoralna »Time Honoured Ghosts« (1975) balada »Jonathan«, kjer Wolstenholme vnovič na stežaj odpre duri svojega melotronskega kraljestva. Za idealen zaključek »Live Tapes« poskrbijo eterični »For No One«, kjer vnovič vladajo jokajoče kitarske pasaže in melodramatična valovanja melotrona, udarni zabavljač »Polk Street Rag« ter pozitivistična, akustično-orkestralno aranžirana himna »Hymn«, ki opozarja na zlorabo drog in je bila na nemških tleh celo manjši hit.
»Live Tapes« je takoj za »BJH Live« drugi najboljši uradni koncertni dokument v celotni BJH zgodovini, saj legendarni kolektiv ujame na vrhuncu njihovih koncertnih moči, ko so se za kratek čas znašli v neobičajni vlogi pravih rockovskih zvezdnikov, kar pa je seveda veljalo samo za srednjo Evropo, medtem ko je imela britanska domovina do njih še vedno mačehovski odnos in se na drugi strani Atlantika niso prav dosti zmenili za njih. Žal je predstavljal tudi konec nekega obdobja, saj je Wolstenholme po studijskem albumu »XII« (1978) odšel na samostojno pot, tako da so BJH vse do razpada na 'dva dela', kar se je zgodilo leta 1998, delovali kot trio.
na vrh