Genesis: Live Over Europe

Ponovna združitev treh članov Genesis je bil brez dvoma eden izmed najpomembnejših glasbenih dogodkov v letu 2007. Gospodje Banks, Collins in Rutherford so po postopnem zatonu popularnosti njihovih samostojnih karier ugotovili, da nikoli niso pozabili svoje prve ljubezni, ki jim je prinesla glasbeno veljavo in svetovno prepoznavnost. Zato so ponovno obudili legendarno skupino s katero so v 70-ih pomembno oblikovali zlato obdobje progresivnega rocka in v 80-ih ter v začetku 90-ih zasedali vrhove svetovnih pop lestvic. Ponovni združitvi pa sta se na razočaranje številnih ljubiteljev njihovega klasičnega, se pravi progresivno rockovskega, obdobja (začasno?) odpovedala originalni pevec Peter Gabriel in kitarski mojster Steve Hackett. Medtem, ko je Gabriel želel v miru izpeljati svojo solo turnejo, Hackett na koncu ni niti prejel vabila ostalih treh članov, tako da bo do tiste popolne združitve treba še nekoliko počakati, če se sploh kdaj pripeti. Genesis so se tako za zdaj združili v svoji komercialno najuspešnejši zasedbi, ki je svetu pop rocka podarila take uspešnice kot so "Follow You, Follow Me", "Mama", "Invisible Touch", "Land Of Confusion" in "I Can't Dance", kar je bil že zadosten razlog, da so na svojo novo turnejo privabili trume oboževalcev iz vseh vetrov, različnih glasbenih okusov in starosti. Sledila je turneja "Turn It On Again", ki je s startom v Helsinkih potekala samo po Evropi. Njen zaključek se je na tipično pompozen način odvil v rimskem Circo Massimo, kateri bo ovekovečen izšel tudi na novem DVD-ju, "When In Rome".

O kakovosti posameznih izvedb lepo priča najnovejši, dvojni koncertni album "Live Over Europe", njihova prva koncertna izdaja po letu 1993, ki je po mojem na dober način ujel energijo in vzdušje na tej zgodovinski turneji. Pa čeprav tudi tokrat seveda ni šlo brez nekaterih studijskih popravkov. Vmesne Collinsove napovedi skladb so odrezali, oglašanje publike pa so pustili ravno toliko, da se ve da gre za koncertni posnetek. Nekoga bi to znalo motiti, tudi mene bi pri določenih skupinah, a v primeru Genesis mi je predvsem pomembna dobra izvedba. Večina privržencev je ponovno združitev po ogledu koncertnega nastopa vseeno zelo dobro sprejela saj je skupina s primernim izborom izvedb znala zadovoljiti ljubitelje obeh njihovih obdobij, tako progresivnega kot pop rockovskega, kar je razvidno tudi na tem posnetku (seznam skladb je bil na vseh nastopih isti). Tudi moja malenkost se je udeležila njihovega nastopa v okolici Dunaja iz katerega je sledila izčrpna reportaža. Žal se iz tega datuma na tej koncertni izdaji ne nahaja nobena izvedba. Po pričakovanju je bilo največ izvedb za izdajo izbranih iz domačih, britanskih tal (predvsem iz Manchestra), ostale so izbrali iz drugih evropskih prizorišč.

Tudi tokrat je nerazdružljivi trio na koncertno pomoč priklical dva dolgoletna pajdaša, ki sta že od konca 70-ih skorajda stalna koncertna člana Genesis, čeprav nikoli tudi studijska. Hackettovo mesto je tako po tradiciji zapolnil ameriški virtuoz Daryl Stuermer (poleg Genesis je najbolj znan po svojem sodelovanju z Jean-Luc Pontyem ter Collinsom solo), ki je mimogrede tega leta izdal tudi odličen jazz rock fusion solo album "Go", medtem, ko je Collinsa med njegovimi izleti pred mikrofon za bobni nadomeščal jazz fusion legenda Chester Thompson, ki se je v preteklosti najbolj proslavil s svojim delom za Franka Zappo in Weather Report. Thompson je po tradiciji med daljšimi inštrumentalnimi deli bobnal družno s Collinsom. Skupaj pa sta uprizorila tudi nepozabni bobnarski dvoboj, ki je tu ujet pod naslovom "Conversations With 2 Stools" in kjer oba jazz rock fusion mojstra dokažeta, da še vedno nista za staro šaro. Nekoliko manj ohranjen, a še vedno zelo soliden, je Collinsov vokal, ki je naravno z leti nekoliko izgubil razpon ter se tako tam, kjer je to potrebno raje drži nižjih leg. Banks seveda že dolgo več ne uporablja tradicionalnega melotrona in orgel, temveč se poleg električnega klavirja peča predvsem z različnimi sintesizerji prek katerih uporablja primerne efekte in zvok, predvsem na tistih starejših delih. Uglajeni in skoraj vedno resni gospod se je pač z leti navadil na veliko tehnološko udobje, kar pa bi znalo najedati zgolj največjim retro 70-a zvokovnim puristom. Rutherford je pač Rutherford, od nekdaj spretnejši in bolj izrazit na basu kot pa na kitari medtem, ko je Stuermer lepo presenetil, saj je ponekod vnesel nekaj lastnih domislic oz. novo solažo ali dve. Oba se tudi tokrat dobro dopolnjujeta in izmenjujeta na basu in električni kitari.

Kar se posameznih izvedb tiče so se Genesis po pričakovanju po večini držali njihovih studijskih izvirnikov, le v tista daljša progresivno rockovska dela so vnesli še nekatere dele starejših skladb iz Gabrielovega obdobja, ki so v številnih privržencih prebudila nostalgijo ter željo po skorajšnji Gabrielovi in Hackettovi vrnitvi. Med te progresivno rockovske vrhunce spadajo predvsem zelo solidna izvedba "In The Cage", kljub temu, da Collins na tem mestu nikoli ne bo mogel nadomestiti Gabriela, v katero so spretno vnesli sekcije klasik kot so "Cinema Show" ter "Duke Travels", sekcija "Firth Of Fifth" s svojo klasično, odlično Banksovo solažo ter njihov prvi hit "I Know What I Like (In Your Wardrobe)" v kateri lahko za nekaj sekund zasledimo celo delček prastare klasike "Stagnation", ki izvira iz albuma "Trespass" (1970) in iz obdobja preden je Collins postal član skupine. Slednje je svojevrstno presenečenje saj na turneji sicer niso izvajali nobenega dela pred letom 1972 oziroma pred "Selling England By The Pound" (1973). Verjetno nisem bil edini, ki je iz prog rock obdobja tako pogrešal vsaj še izvedbo "The Musical Box", ki nekoč, tudi v pop obdobju, ni smela manjkati na njihovih koncertih. Od prog rock poslastic jim po pričakovanju še najboljše uspeta antemični "Afterglow" ter jazz rock fusion mojstrovina "Los Endos", kjer Collins in Thompson na najboljši način izpričata svojo tehnično mojstrstvo in še vedno nezmanjšano izpiljen občutek za ritmiko. Tokrat so se izognili v preteklosti precej nadležnim medleyem v katere so lahko vnesli tudi po pet različnih del, ki so ponavadi trajale le do prvega refrena ali prehoda. Kakih velikih presenečenj na seznamu izvedb tako ni zaslediti. Kot največje bi morda lahko označil odlično izvedbo ene njihovih najlepših balad "Ripples", kjer Collins dokaže, da je še vedno imeniten pevec, ki svojo tehnično pomanjkljivost z lahkoto nadomesti z odlično čustveno ekspresijo.

Posamezne izvedbe pop rock del so nadvse spodobne in po zaslugi modernih Banksovih klaviatur zvenijo precej posodobljeno, kar pa bi znalo motiti zgolj kakšne retro 80-a fanatike. Od teh izvedb velja izpostaviti predvsem zelo dobro verzijo vselej energične "Turn It On Again", ki je bila tudi osrednji antem te turneje. Z njihovega komercialno najuspešnejšega albuma "Invsible Touch" (1986) so po pričakovanju izvedli kar pet izvedb med katerimi na srečo ni osladne balade "In Too Deep". Tradicionalno patetični Collins je poskrbel za presenečenje z manjšo porednostjo, saj je v besedilu "Invisible Touch" zamenjal verz "she'll mess up your life" s "she'll fuck up your life", kar zgovorno priča o njegovih občutjih po nedavni ločitvi. Tako se je znamenita štirivrstična beseda po zaslugi pobalina Collinsa (starejši je, večje neumnosti mu rojijo po glavi) znašla tudi na nastopih Genesis, ene zadnjih rock skupin, kjer bi jo človek pričakoval. Po kvaliteti tudi tokrat izstopata "Land Of Confusion", kjer se razločno opazi nižja lega Collinsovega vokala ter art rock uspešnica "Domino", ki sodi med najboljše in energetsko najbolj polne izvedbe na celotnem posnetku. Pozabiti pa niso smeli tudi na hite z albuma "Genesis (1983) kot sta "Mama" in "Home By The Sea" ter z albuma "We Can't Dance" (1991) iz katerega so pač morali izvesti take megauspešnice kot so "No Son Of Mine", "Hold On My Heart" in seveda "I Can't Dance" (z obširnimi vokalnimi improvizacijami), katere bi pogrešala velika večina privržencev pop obdobja. Noben Genesis koncert pa seveda ne more miniti tudi brez njihove prve uspešnice iz Collinsovega obdobja, "Follow You, Follow Me". Drugi del posnetka je tako kar se izvedb tiče precej predvidljiv. Še največje presenečenje predstavlja zaključek z romantičnim antemom "Carpet Crawlers", klasiko iz Gabrielovega obdobja, ki po Collinsovih besedah na najboljši način predstavlja esenco skupine.

"Live Over Europe" je imeniten koncertni dokument, ki na posrečen način predstavlja uspešno vrnitev teh progresivno/pop rockovskih velikanov in kot tak ne sme manjkati v zbirki vseh pravih ljubiteljev skupine, ki se ne delijo na nesmiselne, med seboj pogosto sovražne, progresivne in pop rock frakcije ali med seboj skregane Gabriel oz. Collins era zapečkarje. Po mojem mnenju po kvaliteti presega obe "The Way We Walk" izdaji ter se enakovredno kosa z odličnim "Three Sides Live" (1982). Njihov najboljši koncertni posnetek pa to vsekakor ni, saj ga presegata tako "Genesis Live" (1973) kot "Seconds Out" (1977), ki je po mojem ena izmed tistih koncertnih klasik 70-ih in še najbližje naslovu tistega popolnega Genesis koncertnega dokumenta. Seveda bi osebno raje videl, da bi bilo med izvedbami več progresivno rockovskih del, predvsem z obeh post-Gabriel albumov, "A Trick Of The Tail" (1976) ter "Wind And Wuthering" (1977), a dokler v zasedbi (še) ni Stevea Hacketta je morda tako vseeno boljše. Lahko bi šlo tudi z malo manj studijskega poliranja (tega je vseeno manj kot na "The Way We Walk" izdajah), a to je pač že ustaljena praksa večine velikih skupin. Produkcija za katero je poskrbel njihov dolgoletni sodelavec Nick Davis je tudi tokrat odlična, kar je z morebitno izjemo "Genesis Live", tradicija večine njihovih koncertnih posnetkov. Vsi dvomljivci, ki se niso udeležili nobenega nastopa s turneje se lahko tako preko "Live Over Europe" prepričajo, da se je ponovna združitev Genesis, čeprav brez Gabriela in Hacketta, vseeno splačala in da je prihodnost povsem odprta tudi za nove studijske podvige.