Angleški progresivnorockovski prvaki King Crimson so 1. decembra 2016 nastopili v avstrijski prestolnici Dunaju. Koncert, ki je vseboval sanjski nabor izvedb, je potekal v prostorih dvorane MuseumsQuartier. Dunajski nastop progrockovskih pionirjev si je ogledala tudi četverica predstavnikov Rockline ekipe, kateri smo si jih 15. septembra istega leta ogledali že v Pragi. Oba nastopa sta bila nazorno dokumentirana v obsežnih reportažah tako, da je recenzija najnovejšega, trojnega, King Crimson koncertnega albuma, »Live in Vienna«, kjer je 'ujet' omenjeni dunajski nastop, nekoliko krajša kot je to običajno kadar se obravnava dela te legendarne progresivnorockovske skupine.
King Crimson septet pod vodstvom genialno-ekscentričnega kitarista in poglavarja Roberta Frippa, ki vsebuje kar tri po tehničnem pristopu precej različne bobnarje pri čemer Jeremy Stacey pokriva tudi klaviature, imenitnega kitarista/pevca Jakka Jakszyka, dolgoletnega baskitarskega posebneža Tonya Levina ter povratnika Mela Collinsa na saksofonu in flavti, je tega večera odigral zavidanja vreden nabor njihovih klasik med katere je vpeljal tudi nekaj popolnoma novih del, ki so, kljub temu, da 'škrlatni kralji', ki letos praznujejo petdeseto obletnico obstoja, že dolgo niso več mlad kolektiv, na ravni njihove zavidljive zapuščine.
Med večja presenečenja v tem večeru so spadale izvedbe kompozicij kot je »Dawn Song«, eden izmed delov epske »Lizard« suite , viktorijanska drama »The Letters«, »Sailor's Song« s Frippovo zblaznelo solažo, eterični »Peace« ter izvedba Bowiejevega zimzelena »Heroes«, ki je je že na originalni verziji vseboval Frippovo kitaro in je ob tej priložnosti predstavljal eno redkih lepih gest v domeni ekscentričnega kitarskega mojstra. Med vrhunce se lahko poleg izvedb zimzelenov »The Court of the Crimson King« ter »Epitaph« uvrsti zaključni del z izvedbo mračne zadušnice »Starless«, omenjenega hita »Heroes«, mračni, superkompleksni inštrumental »Fracture«, ki je bil sicer posnet med nastopom na Danskem, ter zmagoviti finale s »21st Century Schizoid Man«, verjetno najbolj reprezentativnim delom v zgodovini Frippovih mojstrov glasbenega eksperimentalizma.
Nabor izvedb je bil izvrstno razporejen in se je dotaknil skoraj vseh faz legendarnih prog rock pionirjev. Z občutno reanžiranim in popolnoma drugače odpetim »Indiscipline« so se spomnili tudi osemdesetih, katere je močno zaznamoval nekdanji kitarist/pevec Adrian Belew. Pri izvedbi del iz Belewovega obdobja, kakršna sta denimo »The ConstruKction of Light« ter »Level Five«, morda najbolj zanimivo izpade vpeljava Collinsovih saksofonskih aranžmajev, ki so omogočili obnovitev tega čemur se lahko reče tradicionalni King Crimson zvok.
Na koncu brezgrajnega koncertnega posnetka se nahajajo tri nove, improvizacijsko usmerjene stvaritve, ki so sestavljene iz različnih, skupaj sestavljenih improvizacij. Slednje so bile posnete 'v živo', med turnejo 2016, in večinoma vsebujejo Frippova eksperimentiranja z njegovo specifično tehniko grajenja valujočih 'soundscapov'. »Schoenberg Softened His Hat«, »Ahriman's Ceaseless Corruptions« »Spenta's Counter Claim« ne sodijo med ustvarjalne vrhunce v dosedanju King Crimson povesti, a so vseeno tipični, prepoznavni primerki Frippovih glasbenih vizij iz (približno) zadnjih treh desetletij.
Navdušenje vseh tistih, ki smo konec leta 2016 'v živo' prisostvovali dunajskemu nastopu King Crimson, je bilo ob izidu tega koncertnega dokumenta seveda izjemno. Brez pretiravanja se lahko zapiše, da gre za enega izmed njihovih najboljših koncertnih albumov in teh še zdaleč ni malo, kar vsekakor ni mimobežen dosežek. Sicer pa perfekcionist Fripp že po tradiciji za uradne King Crimson koncertne albume med posnetki s turnej izbira samo 'smetano'. King Crimson so po ponovnem vstajenju spet izjemno aktiven koncertni kolektiv, ki v svojih vrstah ponovno vsebuje povratnika Billa Rieflina. To pomeni, da trenutno nimajo tri bobnarje, temveč štiri (!).
na vrh