Legendarni progresivni rockerji King Crimson so med severnoameriškim delom nedavne koncertne turneje obiskali kanadski Toronto, kjer so 15. novembra 2015 v dvorani Queen Elizabeth Theatre posneli dvojni koncertni album s preprostim naslovom »Live in Toronto« (albuma se ne sme mešati z »Live in Toronto, 1974«, ki je prav tako izšel pri založbi Dsicipline Global Mobile). Sedemglavi King Crimson behemot, ki vsebuje kar tri bobnarje v podobi Pata Mastelotta, Gavina Harrisona in Billa Rieflina, medtem ko mu še vedno strumno poveljuje kitarski samodržec Robert Fripp, je v tem večeru nazorno demonstriral zakaj so poleg Genesis, Yes in Pink Floyd ena izmed štirih najbolj cenjenih in vplivnih progrockovskih skupin vseh časov. Strogi in vselej disciplinirani stric Bob se je od vnovičnega vstajenja King Crimson vseeno omehčal do te mere, da na veselje večine privržencev skpaj s svojimi kameradi spet nadebudno izvaja nekatere klasike iz davne preteklosti, katere že lep čas ni bilo slišati v njihovem koncertnem repertoarju (nekatere niso izvajali že več desetletij).
Nabor izvedb v tem večeru je bil tako rekoč sanjski in je upošteval večino njihovih albumov, medtem, ko je bilo še posebno zanimivo slišati nekatera dela iz novejše ere, katerim je flavtist/saksofonist Mel Collins spretno dodal pihalne aranžmaje in jih tako slogovno približal standardom iz zlate ere progresivnega rocka. Po pričakovanju je odpadel ves material iz osemdesetih, medtem ko so novejša dela (od devetdesetih let dalje) predstavljali samo inštrumentali, »VROOOM«, »The ConstruKction of Light« ter »Level Five«. Verjetno se je Fripp za to potezo odločil iz spopštovanja do dolgoletnega pevca in kitarista Adriana Belewa, katerega na veselje mnogih, tudi po prihodu njegovega naslednika Jakka Jakszyka, ni v celoti odpisal, saj mu še naprej dovoli igranje King Crimson glasbe znotraj projekta The Crimson ProjeKct.
King Crimson so po dolgem času spet večinsko angleški band, kar se tiče nacionalne pripadnosti njihovih članov. Slednji podatek je pomemben za vse tiste, ki se sprašujejo zakaj se je Fripp proti vsem pričakovanjem odločil obujati mogočne korenine legend progresivnega rocka. Fripp pa ne bi bil Fripp, če ne bi že pred začetkom koncerta na vljuden način, s svojo tipično, književno angleščino, nagovoril publiko in jo zaprosil, da med nastopom skupine ne fotografira in naj se ne vznemirja, ko bo Tony Levin ob zaključku koncerta, po svoji stari navadi, naredil nekaj fotografij občinstva za lasten špas.
Po Frippovem uvodnem 'svarilu' in soundscapu »Threshold Soundscape« sledi klasika »Larks' Tongues in Aspic – Part I«, katera v novi podobi izpade zares fenomenalno. Že uvodni del, ki vsebuje zvok tradicionalnih filipinskih tolkal je nekaj posebnega, medtem ko so rušilni bobnarski prehodi, ki nastopijo ob Frippovem brutalnem rifu, zgodba zase. Tu bi se lahko govorilo o pravcati bobnarski kataklizmi, pri čemer se vsi trije bobnarski mojstri, ki pogostokrat uporabljako elektronska tolkala, neverjetno dobro dopolnjujejo med seboj, kot da bi skupaj igrali že vrsto let. Levinove odebeljene bas linije zvesto dopolnjujejo kaotične ritmične zavoje, ki potrdijo, da so King Crimson v novi podobi močni kot že dolgo ne. Collinsova flavtistična improvizacija poskrbi za to, da ta prej omenjena Wetton era klasika z istoimenskega albuma zveni tako kot, da bi jo odigrala originalna verzija banda iz leta 1969. Temu sledi še ena skladba na katero je bilo treba čakati več desetletij preden se je spet vrnila v King Crimson repertoar.
Udarni ekološki poziv »Pictures Of a City« je bil nazadnje v živo izvajan leta 1972, ko sta Frippu in Collinsu družbo na odru delala žal že pokojna Boz Burrell in Ian Wallace. Jakszykova vokalna interpretacija je sicer bližja originalni, studijski (Lakeovi) kot Burrellovi, kar je dobra novica za vse tiste, katere je motilo Bozovo pogosto pevsko spakovanje pri interpretaciji tega standarda, ki je včasih vsebovalo tudi precej nenavaden naglas. Morda bodo King Crimson v prihodnosti uvrstili še več del z »In The Wake of Poseidon« (1970), ki pogostokrat ostaja v senci slovitejšega predhodnika »In The Court of the Crimson King« (1969) s katerega v tem večeru niso izvedli samo obeh balad, se pravi »I Talk to the Wind« in »Moonchild«.
Po imeninitni verziji »Thrak (1994) standarda »VROOOM«, nastopijo tri popolnoma nove skladbe, improvizacijska sestavljanka »Radical Action (To Unseat the Hold of Monkey Mind)«, bobnarsko kanonado »The Hell Hounds Of Crim« ter mračno-romantični »Meltdown«, pri čemer ima ravno slednja najboljši potencial, da nekoč izide na novem studijskem albumu. »The ConstruKction of Light« je od novejšega materiala (beri: starega manj kot dvajset let) vedno lepo slišati tudi zato, ker je bil omenjeni album eden izmed njihovih najbolj prezrtih, medtem ko še posebno zabavno izpadejo Collinsove saksofonske improvizacije katerih ni bilo na originalni verziji.
»Red« bi se lahko označilo za tisto skladbo, katero bi člani banda lahko odigrali tudi z zavezanimi očmi, saj jo imajo poštudirano do zadnje potankosti, kar po svoje ni presenetljivo, saj je bila to ena redkih klasik, katero so redno izvajale tudi prejšnje verzije banda. Jakszyk nenehno navdušuje s svojim pevskim pristopom. To, da obvlada stari material je dokazal še kot član 21st Century Schizoid Banda-a, ki je fasciniral samega Frippa do te mere, da je spet začel ceniti izjemno dediščino svoje skupine. Jakkov vokal je v določenih trenutkih precej soroden originalnemu King Crimson pevcu, se pravi Gregu Lakeu (Emerson, Lake & Palmer), kar je še posebno očitno med briljantno izvedbo postapokaliptičnega epa »Epitaph«, medtem ko ima med izvedbami večine del iz sedemdesetih in tistih iz kasnejših obdobij spet čisto lastno barvo glasu.
»Banshee Legs Bell Hassle« je kratki inštrumental, ki vsebuje imenitne improvizacije na filipinskih tradicionalnih tolkalih. »Easy Money«, neusmiljena satira kapitalizma in brezčasna klasika iz Wettton ere, je prav tako odigrana z izjemnim žarom, pri čemer trojna bobnarska falanga novič pride do vsega svojega destruktivno-briljantnega izraza. Vselej brutalni »Level Five« z novimi, saksofonskimi improvizacijami izpade naravnost fantastično, saj prvič zveni kot, da bi bil ustvarjen v klasični King Crimson eri in ne leta 2003, ko je izšel nepozabni album »The Power to Believe«. Mračnjaška izpoved »The Letters« in briljantni inštrumental »Sailor's Tale«, oba z albuma »Islands« (1971), predsravljata nadvse prijetni presenečenji, saj gre za standarda, ki sta si večjo veljavo med privrženci pridobila šele čez desetletja. Edina klasična albuma iz sedemdesetih na katera so v tem večeru 'pozabili' sta »Lizard« (1970) in »Starless And Bible Black« (1974), a verjetno še zdaleč nista odpisana in pričakovati je, da se bodo klasike kot so »Cirkus (Including Entry of the Chameleons)«, »Indoor Games«, »Happy Family«, »The Great Deceiver«, »Lament«, »The Night Watch« in »Fracture« slej, ko prej vrnile v koncertni repertoar, morda že na prihajajoči evropski turneji.
Svoje tri najbolj znamenite stvaritve King Crimson zvito prihranijo čisto za na konec tako, da si v zaporedju sledijo tri epske stvaritve monumentalnih razsežnosti. Najprej privržence očara postapokaliptična zadušnica »Starless«, čemur sledi veličastni obisk dvora škrlatnega kralja, njegovih lutk ter ognjene čarovnice s težko pričakovanim epskim antemom »The Court of The Crimson King« na katerega je bilo potrebno čakati skoraj petinštirideset let preden so ga progrockovski očaki spet izvedli 'v živo'. Za končno 'piko na i' King Crimson v skladu s pričakovanji odigrajo svojo najbolj priljubljeno klasiko, »21st Century Schizoid Man«, ki obenem predstavlja tudi zmagoslavni finale tega izvrstnega koncertnega posnetka.
Brezgrajno dvojno koncertno poslastico »Live in Toronto« se lahko brez zadržkov razglasi za zmagoslavno vrnitev najpomembnejše progresivnorockovske skupine vseh časov. V primerjavi z »Live at the Orpheum«, ki je ponudil zgolj zelo okrnjeno sliko, kako zveni koncertni nastop sodobne verzije King Crimson, je »Live in Toronto« resnično koncertni album na katerega so privrženci težko čakali že odkar je bila napovedana trenutna inkarnacija progrockovskih pionirjev. Stari stric Bob in njegovi King Crimson kameradi so, kljub spoštljivim letom, še vedno polni norih idej, zato ne bi bilo nič čudnega, če bi Jeremy Stacey, ki bo med evropsko turnejo zamenjal Billa Rieflina, kateri si bo medtem vzel krajši odmor, ostal v bandu kot njihov četrti bobnar.
na vrh