Konec osemdesetih so nemški powermetalski prvaki Helloween doživljali artistični in komercialni vrhunec kariere, katerega so okronali s turnejami po večini Zahodne in Srednje Evrope ter ZDA. Triumfalni trenutek je predstavljal nastop na prestižnem angleškem festivalu Monsters Of Rock, kjer so nastopili kot predskupina velikim Iron Maiden v družbi takšnih izvajalcev kot so Kiss, David Lee Roth, Megadeth in Guns N' Roses. Njihov prvi koncertni album z naslovom »Live In The U.K.« je (zaenkrat) edini uradni zvočni dokument s pevcem Michaelom Kiskejom na glavnem vokalu in s 'Pumpkins Fly Free' turneje na kateri so večinoma predstavljali material s svoje dvojne konceptualne sage »Keeper Of The Seven Keys«, katera jim je prinesla svetovno prepoznavnost in podpis pogodbe s prestižno britansko založbo EMI.
V ZDA je ta razmeroma kratki koncertni dokument izšel pod imenom »I Want Out - Live«, brez družbeno-satirične skladbe »Rise And Fall«, ki med drugim brije norce iz ameriške politike ter z drugačno naslovnico. Japonska verzija posnetka, pa tudi nekatere verzije, ki so izšle v določenih državah, so nosile naslov »Keepers Live«. »Live In The U.K.« je bil njihov prvi album za EMI in vsebuje sedem skladb, ki so bile posnete na dveh koncertnih prizoriščih, škotskem glavnem mestu Edinburghu in angleškem Manchestru. Samo sedem skrbno izbranih skladb seveda ne odraža celotne koncertne set litste, saj bi v ta namen morali izdati dvojni album, zato, kljub tem da gre za odličen posnetek, ki da lep uvid v njihovo tedanje koncertne razmere, po poslušanju vendarle ostane nekoliko grenak priokus. Mimogrede, za klaviaturske sekcije je v vlogi gosta poskrbel Jörn Ellerbrock, ki je bil več kot desetletje njihov redni koncertni sodelavec.
Helloween so bili vedno veliki šaljivci, zato ne preseneča, da karizmatični pevec Kiske publiko med posameznimi skladbami zabava s številnimi duhovitimi dovtipi. Tako denimo škotsko publiko po izvrstno odigrani verziji navihane powermetalske budnice »A Little Time« podraži s tem, ko se nikakor ne more spomniti v kateri deželi se band trenutno nahaja. Mimogrede, Kiske ne samo med petjem, temveč tudi med nagovori s svojo barvo glasu precej spominja na Brucea Dickinsona, ki je prav tako vedno rad dražil publiko z duhovitimi zbadljivkami. V nasprotju z večino nemških rock/metal pevcev je njegova angleščina odlična in brez slehernega naglasa, kar velja sicer za večino njihovih vrstnikov iz Hamburga. »Dr. Stein« je še en priljubljen zabavljač, ki pošteno podkuri publiko s svojim veselim refrenom, medtem ko je bil »Future World«, katerega odprejo z glavnim motivom iz Griegove 'Dvorane gorskega kralja', vselej eden njihovih najbolj priljubljenih koncertnih antemov, zato je občinstvo tu še posebno glasno.
Prej omenjeni »Rise And Fall«, ki je bil za ameriški trg zaradi politične nekorektnosti (med drugim besedilo govori, kako trpinčeni narod lastnoročno, brez ameriškega posredovanja, strmoglavi diktatorja) in seksualnih aluzij (kraljica si svoje seksualne fetiše poteši z lutko medvedka), kot kaže preveč provokativen. Pred izvedbo »We Got The Right« Kiske posebej predstavi basista Markusa Grosskopfa, ki z uvodnimi, melodičnimi bas linijami uspešno odpre eno izmed tistih Helloween skladb, katere dandanes le redkokdaj izvajajo. Vrhunec tega posnetka nedvomno predstavlja izvedba priljubljenega zimzelena »I Want Out« na katerem je pustil močan ustvarjalni pečat njegov avtor, kitarist in nekdanji pevec Kai Hansen, za katerega je bil to poslednji album s Helloween, saj se je iz različnih vzrokov, že takoj po koncu turneje, odpravil po svoje, da bi potem ustanovil lastno powermetalsko skupino Gamma Ray. Melodične kitarske harmonije med obema kitaristoma, Hansenom in Michaelom Weikathom, v živo pridejo še do polnejšega izraza.
Publiki se do konca zmeša, ko Kiske napove »How Many Tears«, edino skladbo s kultnega, prvenca »Walls Of Jericho« (1985), katero ta verzija banda, predvsem po zaslugi svetlolasega pevca, ki je posedoval popolnoma drugačno tehniko in barvo glasu od svojega pevskega predhodnika Hansena, zelo uspešno pretvori iz izvornega, polnokrvnega speedmetalskega razgrajača v powermetalski hibrid ter pri tem zadrži izvorno ubijalsko hitrost vampirske ritem linije Grosskopf-Schwichtenberg.
»Live In The U.K.« je, predvsem zaradi omejene dolžine trajanja, kar pomeni, da na njem manjka veliko priljubljenih Helloween favoritov kot so denimo »Eagle Fly Free«, »March Of Time« in »Halloween«, daleč od popolnosti, a je hkrati do danes edini uradni koncertni dokument v režiji najbolj uspešne in priljubljene verzije banda. Poleg odlične izvedbe posameznih del, izjemnega vzdušja med bandom in publiko, pri katerem največ zaslug pobere izjemno razpoloženi Kiske, se ponaša tudi z izjemno produkcijo v režiji Tommya Hansena zaradi česar so posamezne koncertne interpretacije skoraj povsem enakovredne studijskim verzijam. Žal sta se Hansenov odhod in prestop k EMI kasneje izkazala za komercialno pogubna in Helloween so si v artističnem in komercialnem smislu kot ponovno relevanten power metal band opomogli šele na sredini devetdesetih.
na vrh